Gostujoči režiser Emanuele Gamba je zgodbo o ležernem, prepotentnem in prepogoltnem »vitezu« postavil v cirkuški milje, s čimer je najbrž želel podčrtati končno Falstaffovo misel, da je celotno življenje šala, izpeljano iz Shakespearove maksime »ves svet je oder«, in tako zaobjeti še številne komične situacije, ki izhajajo iz stereotipnih komičnih zavojev (na primer preoblačenje, zamenjave, navzkrižne spletke). Toda takšna idejna rešitev se zdi vendarle preenostavna, hkrati pa ji ni uspelo zgodbe prenesti kam bližje v našo sodobno psihološko realnost. Nadaljnja težava je bila povezana s scensko (Massimo Checchetto) in kostumsko (Carlos Tieppo) uresničitvijo, ki sta bili pogosto nerodni (konstantno zapiranje odra), barvno sprani (četudi cirkuški) in ob koncu neodločno razpeti med realnim in pravljičnim. Režiser se tokrat ni ukvarjal z osnovnim protagonistovim »rekvizitom« – velikim trebuhom, s čimer je Falstaff vendarle postajal bolj »meščanski« lik, ki ni bil povsem brez libidinalne energije. Toda to je kasneje rušilo razmerja med dramskimi osebami, še posebej zato, ker je bil Nebojša Babić kot Falstaff tudi odrsko najbolj prezenten, zato se je bilo mogoče ob koncu vprašati, kdo je komu nataknil roge. Režiji ni mogoče očitati mizanscenske spretnosti, tudi ne okretnosti, vendar je bila idejno šibka, umaknjena, še bolj se je obnašala, kot da so opera in njene vsebine vendarle nekaj, kar se nas ne more dotakniti neposredno v naši sedanjosti.

Gotovo je izstopajoč dosežek uspel gostujočemu pevcu Nebojši Babiću v naslovni vlogi. Bil je vseskozi dominanten, glasovno zanesljiv, lahko ukazovalen, nato tudi bolj strt in priliznjen, redke težave so se pokazale ob izraznih vrhovih, ko se je glas kdaj izmaknil. Ostale vloge so seveda bolj epizodno-ansambelske, pa vendarle ni bilo mogoče preslišati, da so bile vsaj nekatere domače pevske moči na začetku sezone še nekoliko neogrete. Ivan Andres Arnšek že v osnovni zvočni podobi svojega glasu premore preveliko razpoko, da ga ne bi ves čas razumeli kot skoraj preveč karikiranega (ne samo takrat, ko to od njega zahteva Verdijeva dramaturgija), Martina Zadro je potrebovala celo prvo dejanje, da je svoj glas prečistila v drugem dejanju, Nuška Drašček je tokrat ostajala v ozadju, Barbara Sorč je premogla nekaj lepih mest, dovolj velik potencial pa je pokazala Štefica Grasselli, še posebej na številnih izstopajočih visokih mestih, zato velja upati, da bi lahko njeni nastopi postali še bolj konstantno izenačeni. Zoran Potočan je bil pogosto zamolkel, Aljaž Žgavc simpatično karikirana figura, David Čadež zanesljiv, medtem ko Dejan Maksimiljan Vrbančič kot pendant Grasselli ni premogel prepotrebne mehke opojne melodioznosti.

Marco Guidarini je orkester pripravil zgledno, a brez pravih presežkov. Mestoma je bilo čutiti intonančne zdrse (visoke prve violine), nato ritmično neusklajenost pevskih ansamblov, glasbeni tek sicer ni bil brez svojih poživitvenih pospeškov, a zdi se, da partitura skriva še vrsto pretanjenih odtenkov, ki so tokrat še ostali nemi.

Z izbiro Verdijevega Falstaffa je ljubljanska Opera stopila na manj utečeno repertoarno stran, kar je pohvalno, toda pri tem je ostala vklenjena v svojo precej značilno ukleščeno vsebinsko in tudi vizualno statiko.