Skladba Glasba za 18 glasbenikov iz leta 1976 ameriškega skladatelja Steva Michaela Reicha, ki ga štejemo med pionirje minimalistične glasbe, je vplivala na celotno generacijo mladih skladateljev in pop glasbenikov. Navdihnjen je bil z zahodnoafriško glasbo in indonezijskim gamelanom, znotraj tega pa je ustvaril mikrokozmos ritmičnih zvokov in ponavljajočih se vzorcev. Muzikologi skladbo razčlenjujejo na 11 sekcij, ki vsaka temelji na svojem akordu, iz katerega se potem razvije snov za instrumentacijo in štiri pevke. Ta snov evocira v nezahodno glasbo, klasiko in jazz. Še pred to kultno in najbolj popularno Reichovo skladbo bodo izvedli njegovo delo Drumming (Bobnanje) za ansambel, 1. del: 4 pari uglašenih bongosov iz leta 1971.
Minimalizem v ameriški glasbi
Nocojšnji večer v Cankarjevem domu bo torej v celoti posvečen ameriškemu skladatelju Stephenu Reichu, ki je pomembno sovplival na razvoj minimalistične glasbe v šestdesetih letih 20. stoletja. Ustvarjal je glasbo, v kateri je uporabil ponavljajoče se figure, počasen harmonski ritem in kanone. Odkrival jo je predvsem skozi zahodnoafriško glasbo in staro judovsko petje.
Muzikolog dr. Primož Trdan pravi, da repetitivna glasba Steva Reicha in drugih glasbenih raziskovalcev tistega časa, kot sta bila denimo Philip Glass in John Adams, pravzaprav imenitno povzema številne silnice, kulturne vzorce in družbena protislovja takratne ameriške družbe. Ta si je namreč prizadevala tudi skozi glasbeno umetnost ustvariti lastno identiteto, ob tem pa se je spogledovala z visokimi tehničnimi standardi evropske tradicije.
»A hkrati so ti skladatelji zgodaj ozavestili, da ta identiteta ne more preprosto dograjevati akademskega slonokoščenega stolpa in izključevati popularne kulture. Ob tem ko je Reich, prvotno tolkalec, v prvi polovici šestdesetih let študiral kompozicijo na kalifornijskem kolidžu Mills, kjer sta predavala tudi velikana evropske glasbe Luciano Berio in Darius Milhaud, so ga v resnici že bolj kot serialna tehnika ali novosti darmstatskih tečajev sodobne glasbe pritegnili modalni jazz Johna Coltrana, soulovski komadi okrog Motowna ter bazičen zvok rock'n'rolla. To je pretreslo glasbeno strukturo, v kateri se harmonski razvoj, izpeljevanje in delo s kontrasti umaknejo ritmičnemu utripu, diatoniki in zreduciranemu gradivu, enako pomemben pa je zasuk v zasedbah, s katerimi so omenjeni skladatelji delovali,« pred koncertom razmišlja muzikolog.
Od alternative do legitimnosti
Repetitivna dela nekako do sredine sedemdesetih let 20. stoletja v tradicionalnih koncertnih dvoranah niso bila zaželena, obiskovalci so jih celo pogosto izžvižgali. To se je leta 1972 zgodilo tudi Reichu s skladbo Four Organs v newyorški Carnegiejevi dvorani. Toda po desetletju se je ta glasba otresla oznake avantgarde in se uveljavila kot legitimna smer v sodobni glasbi. Reich je celo postal prvi skladatelj, ki je legendarno Carnegie Hall, kjer je najprej doživel poraz, razprodal z izključno lastnimi skladbami.
Pod organizacijo in izvedbo nocojšnjega koncerta se podpisujejo Studio za sodobno glasbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, Umetniška univerza v Gradcu ter Visoka šola za glasbo in gledališče München. Glasbenikom na odru bodo družbo delali tudi plesalci plesne skupine Fourklor, za katere je koreografijo ustvaril Branko Potočan. Koncert je del cikla Zvokotok v CD in 2. dnevov sodobne glasbe Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Projekt vodita prof. Luka Juhart in izr. prof. Simon Klavžar z ljubljanske akademije.
