Med pandemijo sem bila sedem mesecev v New Yorku. To mi je omogočilo, da sem ustvarila enajst skladb, kar je bilo prej težko, ker nikoli nisem našla časa. Album izide kmalu. Za nas, ki smo imeli dovolj turnej, pandemija ni imela hujših posledic, druge ustvarjalce pa je zelo prizadela. Res pa je, da mi motivacijo in energijo za ustvarjanje dajejo moji oboževalci. Motivira me tudi družbeno dogajanje. Vsakič, ko gre kaj narobe, to obsodim.
Že več kot trideset let se zavzemate za otroke in ženske, za spremembe v družbi. Se je po toliko letih boja kaj spremenilo?Res je, moja kariera traja že več kot trideset let. Z rezultati sem zadovoljna, sicer bi nehala in si poiskala drugo delo. Toda to je vseživljenjska borba. Spremenila se je miselnost, uspelo mi je, da sem se dotaknila veliko žensk. Dobivam pisma podpore, nekatere mi pišejo, da jih navdihujem s svojim delom in načinom življenja, da jim dajem upanje. To me spodbuja, da nadaljujem in vztrajam. Mislim, da je vedno dobro priskočiti na pomoč, če je le mogoče, pomagati drugim.
V svoji glasbeni karieri ste sodelovali s številnimi domačimi in mednarodnimi umetniki. Kaj ste se iz tega naučili?Kar zadeva sodelovanje s svetovno znanimi umetniki, je med njimi Beyonce, ameriška zvezda, ki uporablja mojo glasbo, moja glasba jih navdihuje, kar pomeni, da zmaguje Afrika.
Zelo skromni ste. Sodelovali ste tudi s Fatoumati Diawari iz Malija, ki vam je posvetila pesem. Kaj menite o tem sodelovanju in časti, ki vam jo prinaša?Ne vem, ali veste, da je Fatoumata Diawara z mano dve leti hodila na glasbene turneje. Pela je spremljevalni vokal, in takrat je spoznala, da sem kljub svetovni slavi skromna, čeprav sem bila že zvezda. Ob odkritju njenega talenta sem predlagala svojemu producentu Nicku Goldu, da jo podpre na samostojni poti, kar se je kljub njegovemu začetnemu oklevanju tudi zgodilo. Dala sem mu vedeti, da nisem večna in da je treba mladim dati priložnost. Pesem, ki mi jo je posvetila Fatoumata, mi je všeč in sem navdušena.
Poleg glasbe wassoulou pojete tudi v drugih malijskih jezikih, vaša pesem Waheyna, ki jo pojete v jeziku sonrai in v slogu takambe, je izjemna. Zakaj ste se odločili peti tudi v drugih jezikih?Veste, na severu Malija me imajo zelo radi. Naši starši so se kot pastirji s čredami krav preselili na jug Malija. V kulturi wassoulou, ki je zelo bogata, so prisotni elementi kulture Fulanov in celo severnega Malija. Ne govorim sonrajsko, vendar me severnjaki zelo cenijo, zato se mi je zdelo primerno, da jim posvetim delček svojega ustvarjanja. Vzela pesem drugega glasbenika, z njegovim dovoljenjem seveda, in jo priredila po svoje. Pomagala sta mi Baba Sallah in Boncana Maiga, tenorja malijske glasbe, in me naučila izgovarjave besedila v sonraju. Rezultat je bil dober in nanj sem zelo ponosna.
Niste le glasbenica, ste tudi podjetnica. Zakaj ste se odločili, da se podate tudi v poslovne vode?S petjem sem zaslužila dovolj denarja, da sem lahko vložila v svojo državo, da bi od blizu spremljala njen gospodarski razvoj. Stvari se bodo namreč spremenile le, če bo vsakdo prispeval po malem. Zgradila sem majhen hotel z namenom pomagati tistim, ki potrebujejo podporo, in ustvariti delovna mesta za brezposelne mlade. V mojem hotelu delajo mladi brezposelni malijski diplomanti. Potem sem se za navdušila za avtomobilsko industrijo. Začela sem dobivati pisma žensk, da bi tudi one želele početi to, kar počnem jaz, a da nimajo finančnih sredstev. Če lahko ti, Oumou, to počneš, res ne more biti tako težko biti trgovec z avtomobili. Investirala sem tudi v kmetijstvo, da bi pokazala, da je mogoče uspeti tudi brez velikih naložb. Če imaš zemljo, moraš imeti pogum in odločnost.
V Slovenijo prihajate že tretjič. Kakšen nastop lahko pričakujemo v Ljubljani?Sem na akustični turneji, kar pomeni, da bo glas poudarjen ob instrumentalni spremljavi z ngoni in kitaro. Ljudje bodo morda presenečeni, ko me bodo videli in slišali v akustični različici. Vendar je lepo, malo drugače. Na turneji je bilo občinstvo zadovoljno in z veseljem bom to glasbo predstavila v Ljubljani, v Sloveniji.
Od vas so poslušalci res vajeni bolj živahne glasbe. Imate mednarodni ugled, osvojili ste dovolj nagrad, mar ni čas, da se ustavite in si odpočijete?Človek počiva v grobu. Moja filozofija je, da dokler imaš zdravje in moč, da greš, moraš to storiti. To počneš iz dveh razlogov: za ljudi, ki te imajo radi, in za družino. Družina ni moja ožja družina, moja družina je celoten Wassoulou, celotna skupnost, celotna Afrika, in če ti Bog da moč, moraš vztrajati. Nadaljujem zaradi svojih oboževalcev in Wassalouja. Nedavno sem na primer financirala ustanovitev tabora za mlade, in to brez posojila. Vzpostavitev kulturnega in turističnega centra je bila velik uspeh, ljudje niso verjeli svojim očem; ne vlada ne bogataši niso razmišljali o tem.
Ne moremo mimo razmer v Maliju. Dejali ste, da obsojate vse, kar je v družbi narobe. Spomnimo se, da so se ob začetku krize leta 2012 na pobudo Fatoumate Diawara številni umetniki združili in sestavili čudovito pesem Mali Ko, da bi se odzvali in mobilizirali javno mnenje. Ali vas ta situacija danes izziva?Razmere v Maliju skrbijo vse. Nihče se ne more sprijazniti s tem položajem, nihče noče le nemočno gledati, kako njegovi sinovi in hčere umirajo kot muhe. Storili bomo vse, da se razmere normalizirajo in da bomo lahko živeli skupaj kot prej.
