Če smo kdaj v sicer vedno bleščeči gošči zvezdniških imen Ljubljana festivala zaman brskali po konceptualni festivalski zasnovi, iščoči oprijemljive rdeče niti, je z Vojnim rekviemom zdaj vse oproščeno. Priča smo bili namreč glasbi kot monolitu pomena, v katerem smo uzrli mirovno sporočilo človeštvu.
Ob uvodnem Itroitu smo bili priča filigransko natančni izdelavi glasbenega stavka, ki ga je registrsko uravnotežen zven Zbora Slovenske filharmonije skupaj z Državnim zborom iz Kaunasa odel v temačne harmonije z nekaj več zloveščih vojnih podtonov, ki jim je dodajal gong. Slednjo turobnost pa so kot utrujen vojak v sporadičnih deklamacijah komentirala godala. Poleg barvne usklajenosti zborovskih korpusov je izvedbo spremljalo kontinuirano občutljivo nihanje med dinamičnimi viški in nižinami zborovskega parta. S tem nam je zborovski part v nadaljevanju (Dies irae) slikal žive poteze vojnih viher iz Brittnove glasbene imaginacije. V nasprotni smeri je presunljivo gibka vokalna igra Dunajskih dečkov razsvetljevala glasbeni tok v snopih svetlih in toplih fraziranj, ki jih je za nameček v vsakem trenutku odlikovala kristalno jasna dikcija. Pri Confutatis, maledictis so se učinkovito risali žgoči kontrasti skupaj s hlipajočimi valovi v zboru in prvim zvočno osupljivim simfoničnim izbruhom. Precej impresivna so bila trobila, predvsem trobente, z jasnostjo tona in dinamičnimi viški, ki so bili kljub jakosti tonsko zaobljeni. V ritmih mrtvaškega hoda se je klecajoč glasbeni tok prelival v trpečo simfonično izpovednost, ki jo je za nas izostrila občutljiva taktirka Charlesa Dutoita. Ta je v pazljivo izmerjeni gestiki prenašala vznesenost na glasbenike brez kakršnih koli pretiranih oziroma odvečnih gibov, zato smo bili priča absolutnemu transferju umetniške vizije brez nastopaštva. Gradacija glasbenega materiala je v nas tako v živo zarezala kot dejanski tresk strele v Sanctusu in nas nato pobožala s kontrastno mehkobnim lirizmom.
V Agnus Dei je blestel Ian Bostridge, čigar lahni lirični tenor je zlahka prodiral skozi gostoto orkestrske teksture in v prosojnih konturah prehajal iz gladko držanega tona v široko vibriranje. Posebej impresivno je bilo njegovo utelešenje parta, saj je njegova dikcija, ki je bila prav tako jasna tudi v nižjem glasovnem registru, prevzela celotno njegovo telo. Ekspresivnost je njegovi muzikalnosti očitno imanentna. Irina Lungu je prav tako podajala svoj part z veličino velikih opernih vlog. Vsakemu tonu je dodala dramatične globine z muzikalnim nastopom kot tudi z gostim zapolnjenim tonom, iz katerega seva med drugim tudi temnejši barvni odtenek mogočnega dramskega soprana. Matthias Goerne je prepričal z mehkobo tona in gibčnostjo fraziranja, katere konture nikoli ni potunkal še tako glomazen orkestrski tok, saj so glasbeniki delovali kot eno telo, odzivajoči se na dirigentovo ozaveščeno roko. Zato so nam omogočili, da iz te glasbe izluščimo njeno bistveno pacifistično poanto, ki objokuje občo človekovo agresijo. Še več, ovrednoti žalovanje »obeh strani« v vojni ter kot rešitev ponudi občutljivost na ravni posameznika.
