Velike nagrade ne prihajajo same od sebe. Zadaj je vedno trdo delo. Tako meni Nuška Drašček ob prejemu letošnje nagrade Prešernovega sklada. Na glasbeni sceni je prisotna že dolgo; širšemu občinstvu je poznana kot kakovostna izvajalka popularne glasbe, opernim ljubiteljem pa kot mezzosopranistka, zadnjih pet let zaposlena kot operna solistka v SNG Opera in balet Ljubljana. Nagrado je prejela prav za operne vloge, ki jih je odpela v zadnjih treh letih.
Najprej je pela v APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in Perpetuum Jazzile, kot solistka v žanrih popularne glasbe, slovenske popevke, ljudskih pesmi in šansona pa je zmagovala na številnih festivalih in tekmovanjih. Univerza v Ljubljani ji je podelila najvišje možno umetniško izobrazbo pri nas - »priznanje umetniških del«. Odlikujejo jo dovršena tehnika in do potankosti izpiljene odrske kreacije.
V operni hiši verjetno kar brbota
pred četrtkovo premiero Wertherja francoskega skladatelja Julesa Masseneta. V kateri zaključevalni fazi ustvarjalnega procesa ste trenutno?
Zdaj je čas, ko se vse počasi sestavlja skupaj. Prejšnji mesec so se začele režijske vaje, zdaj že vadimo skupaj z orkestrom, kar doda še nekoliko drugačno sliko. Moja glava je še malce raztreščena: razmišljati moram o premikih na odru, zraven šteti dobe. Tik pred premiero so dnevi najbolj konfuzni – vse se mora usesti in sestaviti v pravem trenutku. No, vsaj pri meni se vse vedno potem sestavi, kot se mora.
V teatru se študija predstav lotevamo zelo segmentno. Najprej si pogledaš libreto, zraven še kaj prebereš za pravi občutek. Potem se začne glasbeno delo ob klavirju, to je tudi čas, ko se pri lektorjih preverja besedilo in izgovorjava. Recimo Wertherja pojemo v francoščini, ki jo tudi sama govorim, zato je bilo lažje, imamo pa tokrat tudi francosko govorečega dirigenta Ayrtona Desimpelaereja. Ko glasbo osvojiš na pamet, se začnejo režijske vaje, ki vso sliko nekoliko razbijejo, kajti po tem ne moreš več razmišljati samo o glasbi. Nov moment je spet, ko se pridruži orkester, ko si nadenemo kostume. Sledi še zadnja vaja s klavirjem. Kot bi imel pripravljene vse sestavine za torto, le povezati jih je še treba.
V Wertherju pojete osrednji ženski lik Charlotte. Kako ste domislili vlogo?
Nič drugače, kot se lotevam drugih vlog. Najraje kar pustim, da se mi lik sam pokaže skozi glasbo. Včasih že glasba zelo jasno nakaže razvoj karakterja. V bistvu nam olajša določen del priprav, ker je besedilo obogateno. Če pustiš, da gre glasba skozi tebe, so potem lahko izrišejo tudi neki gibi. Didaskalije zapiše v note tudi skladatelj. Res pa je tokrat glasbena tvarina – francoska romantika - le drugačna, kot ponavadi; nazadnje smo imeli na sporedu Rossinija, ki zahteva drugačen pristop že po tehnični plati.
Določen lik izdelate, potem pa se začnejo pogajanja z režiserjem, ki pa vas morda želi videti malo drugače?
Seveda so potem vedno neka pogajanja. Vedno so znotraj določenih nians še dodatne nianse in razdelki, cel diapazon je na primer od žalosti do otožnosti. Veliko se je treba pogovarjati o razumevanju neke vloge - včasih vidita z režiserjem isto, včasih pa ne -, kajti že drobne spremembe lahko spremenijo karakter lika. Včasih je torej treba kakšno nianso videti drugače ali pa poiskat drugo barvo glasu.
Kakšen veter prinesejo v rutino
ansambla gostujoči dirigenti,
režiserji, pevci?
Vsako takšno srečanje je nekaj svojstvenega, vsak ima svojo vizijo, idejo, entuziazem. Več kot je entuziazma in naravnanosti k skupnemu cilju, lažje in boljše je delat.
Vi ste lahko lestvico pričakovanj že na začetku operne kariere postavili zelo visoko, saj ste sodelovali z operno divo Ano Netrebko, kajne?
To sodelovanje je bilo nedvomno nekaj specifičnega, dobra izkušnja. Vse skupaj se je sicer dogajalo v drugih sferah, šlo je za polkoncertno izvedbo operne enodejanke Jolanta skladatelja Čajkovskega, v velike operne produkcije pa je treba vložit mnogo več. Z Ano sem morda lahko bolj uživala, kot zdaj, ko je odgovornost večja; bistveno bolj sem lahko od zunaj opazovala celoten proces. In sem imela priložnost srečat ta velika imena, jih poslušat in uživat.
Kako pevci pridobite igralsko znanje?
Vsaka predstava ponudi neko drugo iskanje, treba je opazovati, poslušati, iskati znotraj sebe neke vzgibe, občutke, morda drugačne od lastnih. Poznam kar nekaj igralcev, h katerim se zatečem po nasvete. Kolikor mi uspe, pogledam tudi kakšno gledališko predstavo, kjer se ogromno naučim. Na Akademiji za glasbo smo imeli predmet operno igro, še bolj pomembne za študenta pa so potem izkušnje iz produkcij, ki jih zdaj že vrsto let pripravlja akademija. Skozi takšno prakso se največ naučiš – na odru, na napakah, na uspehih.
V operi Capuleti i Montegi, premiera je bila v jeseni 2021, se znajdete v lezbični vlogi; kot mezzosopranistka večkrat vstopate tudi v moške vloge.
To je v opernem svetu dosti normalno. Nekatere vloge so pisane kot »hlačne« vloge, ki jo izvaja ženska, a upodablja moškega. Se je pa režiser Frank Van Laecke, ki je to Bellinijevo opero postavil na naš oder, odločil, da bo glasbeno identiteto izenačil s spolno, torej sem igrala žensko. In je potem tudi celotno predstavo umestil v obdobje – med dve mafijski družini v Veroni v petdesetih letih 20. stoletja -, ko je lahko bil še problem ljubezen med dvema ženskama.
Zelo previdno vstopate v operne vloge, kajne?
Trudim se, da poslušam glas. Dam mu tisto, kar lahko dobro naredi. Imam kakšne izlete tudi v bolj zahtevne vloge, ker me seveda zanima celoten repertoarni razpon za mezzosopran. To so vznemirljive vloge. Predrago pa bi me stalo, če bi hitela v dramskost, v obteževanje glasu, v to, kar trenutno za moj glas še ni naravno. Vsi imamo zven v ušesu, kako mora zveneti Azucena v Trubadurju ali Dalila v Saint-Saënsovi operi Samson in Dalila, ki bi jih sicer igralsko z veseljem zagrizla. Delam ves čas, in več kot si na odru, bolj glas zori. Trenutno še vedno zelo uživam v belkantističnem repertoarju, torej v Belliniju, Rossiniju, Donizettiju, tudi romantičnem Mozartu. Nenazadnje tudi v Devici Orleanski Čajkovskega, ki je primer vloge, katera je po tastaturi spisana nekje vmes med sopranom in mezzosopranom; takšna je tudi Straussova Ariadna na Naksosu.
Katere dramske vloge si želite
nekoč peti?
Verdija absolutno in že omenjeno Azuceno; zelo me zanima s stališča njene norosti, še bolj pa njen zlom, ki ga doživi, ko ugotovi, da je v ogenj vrgla lastnega otroka. Tako vlogo se da izdelat in pokazat iz različnih kotov. Ali pa Dalila že zaradi silovitosti same glasbe, ko lahko skorajda potegnem neko vzporednico s Carmen iz Bizetove istoimenske opere. Obe sta fatalni, obe uničita glavnega junaka, v bistvu pa tudi sebe zaradi ljubezni. Vedno so me zanimale močne, markantne, kompleksne vloge, ki nosijo v sebi nekaj temačnega, z notranjo težo in izkušnjo, po čemer pa lahko potem posije tudi sonce.
Je vse v tehniki petja in ne toliko
v samem stilu glasbe?
Pri meni se je to absolutno izkazalo za resnično, se pravi, da je bila tehnika tista, zaradi katere ne škodim svojemu glasu. Sama imam srečo glede zdravja, dejstvo pa tudi je, da ves čas delam tudi na tehniki. Pred vsakim nastopom se dobro upojem - ali odpojem samo eno skladbo ali pa v celotni operni produkciji. Predstavljam si, da je podobno v športu; čeprav nek tekač mora odteči »samo« sto metrov, se mora prej zelo dobro ogreti in pripraviti. Glas vedno ogrejem na pravilen način. Za operne vloge pa še vedno hodim na finomehanične nastavitve k svojemu profesorju iz akademije Matjažu Robavsu. Pevec vedno rabi zunanja ušesa, ki jim zaupa. S takimi vajami se malce pobriše prah.
Je nagrada Prešernovega sklada
prišla ravno pravi čas?
(smeh) Zelo sem je vesela, še vedno mi ljudje čestitajo, celo na cesti me kdo ustavi. In ne morem si kaj, da se mi ne bi smeh kar razlezel čez obraz. Vesela sem vsakega nastopa in energije, ki zaokroži med mano in publiko, pa naj bo to operni ali neoperni oder. To, da si ljudje vzamejo čas in odmerijo denar, da pridejo nekaj poslušat, ni mala stvar, in mi že to veliko pomeni. Potem pa še, ko z nagrado dobim en čvrst stisk roke s strani stroke. Trdo delam in za sabo imam zelo lepe projekte. Petje me zelo izpolnjuje, to je res lep poklic. Vsak dan nekaj ustvarim.
