Nekaterim leta ne pridejo do živega. Med njimi je legendarni jazz klarinetist in arhitekt Borut Bučar - Bodo, ki šteje 88 let. Lani si je omislil celo nov kvintet, s katerim polnokrvno muzicira naokrog, posneli so novo ploščo Čudoviti izdih, premierno jo bodo predstavili jutri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Pravzaprav je v zadnjem obdobju posnel dva solistična albuma, poleg omenjenega s kvintetom še enega z velikim revijskim orkestrom RTV Slovenija. Borut Bučar je vzdevek Bodo dobil med ameriškimi kolegi v ZDA, kjer je imel samo s svojim Greentown Jazz Bandom 16 daljših turnej.

Verjetno je kar veliko gneče pred skorajšnjo promocijo cedeja v CD. Malce za šalo, je bilo treba
vsega tega?

Seveda. To je moj način življenja, to je moje življenje. Imam še veliko idej, želja, in delam. Veste, dokler ima človek načrte, dokler ima še kaj narediti, ga to drži pokonci. Mene drži že več kot 65 let, odkar nastopam. Veliko mojih prijateljev in znancev je umrlo od dolgega časa.

Nekaterim se poklic zameri, recimo kakšnim dramskim igralcem, ki
po upokojitvi ne prestopijo več praga teatra.

Dejstvo je, da mlajše generacije zasledujejo nove cilje. To velja na vseh področjih umetnosti, tudi v glasbi. Obstanejo potem tisti, ki si tega ne vzamejo preveč k srcu. Delam svoje stvari, pa je.

Celo nov kvintet ste si zamislili?

Imam zelo dobro ekipo glasbenikov, družimo se od lani, zbral pa sem jih, da posnamemo to ploščo. To so pianist Blaž Jurjevčič, kitarist Primož Grašič, kontrabasist in baskitarist Goran Rukavina ter tolkalec Bruno Domiter. Navedeni pravzaprav sestavljajo kvartet Primoža Grašiča. Poklical sem najprej Jurjevčiča pa Grašiča, ki sta igrala z mano že v Greentown Jazz Bandu, svetovala sta mi še basista, ki ga nisem dobro poznal, in tudi bobnarja, za katerega pa prej niti slišal nisem, in tako sem v ekipo dobil »norca« na bobnih, kakršnega pri nas še ni bilo. Zanimivo je tudi, ker smo generacijsko mešani. Vsi ti glasbeniki so se šolali v tujini in vedo, kaj se zunaj trenutno igra.

Kako se potem igra jazz v Sloveniji?

Pri nas je pravzaprav izredna situacija, vsi hlastajo za najnovejšim ali pa za nečim, česar sploh še ni in si oni izmislijo, kar pa se ne posreči vedno. Pregovor, da je majhen kraj bolj papeški od papeža, ima nekaj soli v sebi. Smo majhna dežela, ki pa ima veliko dobrih glasbenikov, tako da se sprašujem, kje se bodo sploh zaposlili. Verjetno to pomeni, da bodo morali igrati kaj drugega, kajti jazz glasba ima v primerjavi z drugimi zvrstmi manj publike.

Zunaj je seveda drugače, v ZDA smo igrali tudi pred 5000 ljudmi hkrati. Veliko smo igrali v Nemčiji, več kot 1200 koncertov smo imeli, tudi tam je bilo drugače, dežela je večja. V velikih deželah imata največ publike klasična glasba in opera, potem narodnozabavna glasba, v svetu ji rečejo folk glasba, medtem ko je jazz glede poslušalcev zelo skromen praktično povsod. V Sloveniji smo zato lahko veseli, če lahko napolnimo dvorano s 1300 sedeži. Ljubitelji jazza so v prvi vrsti intelektualci, študentje, ljudje razumarskih poklicev.

Kako sami vidite svoj prispevek k jazzovski sceni?

Odkar se zanimam za jazz, se je izoblikovalo vsaj sedem struj znotraj te glasbe. Sam sem od začetka igral tradicionalni jazz, potem sem prešel na swing, pri katerem še vedno vztrajam, uveljavili pa so se tudi cool jazz, bebop, free jazz. Danes pa se sploh igra drugačen jazz, treba je kar nekaj časa poslušati, preden razbereš nekaj jazzovskih elementov.

Eno kompozicijo nekdo odigra tako in drugi drugače, čeprav obdelujeta isto materijo. Zagotovo imam svoj slog, ki sem ga oblikoval skozi dolga leta prakse, in tudi če igram kaj drugega, se čuti, da igram jaz. To lepo pohvalo sem večkrat dobil, to namreč v glasbi pomeni, da si osebnost, da si nekaj posebnega. Pri pevcih hitro vemo, kdo poje, in če to dosežeš kot inštrumentalist, je kar lepa stvar.

Glasbeniki se izoblikujemo glede na vplive okolja, način življenja, osebna nagnjenja. Zame zagotovo nista atonalna muzika in eksperimentalni jazz, sem privrženec mainstreama. Vse novo po navadi prihaja iz New Yorka, ampak tam je tisti, ki zna igrati mainstream, vedno cenjen. Cenim mainstream s prvinami jazza in z vsemi drugimi vplivi zraven, če to še vedno ostane jazz.

Kaj vendarle naredi dobrega
​jazzista?

To sta nadarjenost in praksa, rutina. Ti moraš igrati, da to ostane v tebi. Kot rečeno, mladi jazzisti danes igrajo drugačno glasbo, in če hočejo igrati mainstream, nastopijo težave. Ampak saj glasbeniki se med seboj poznamo in tisti, ki želi nekaj narediti, pokliče tiste, za katere ve, da bo z njimi to dobro naredil. Tako je tudi prav, saj ni nujno, da je najboljša zasedba ravno zasedba najboljših posameznikov.

Svoj kvintet sem sestavil glede na način igranja glasbenikov, so pa tudi sami krasni solisti, kar se sliši na plošči. Zdaj smo se že dodobra zavohali med seboj in nam kar gre. Naš prvi nastop je bil jeseni lani v Cukrarni in pozneje v kavarni Slamič, zdaj bomo nastopili v CD, potem pa jo mahnemo še po drugih krajih.

Ste tudi vi študirali najprej arhitekturo, ker je poklic umetnika na neki način stigmatiziran?

Res sem študiral arhitekturo in sem se s tem poklicem 26 let tudi čisto zares ukvarjal. Ampak mi je manjkala glasba. Pravzaprav sem se ukvarjal z dvema poklicema, tako da ni bilo časa za ničesar drugega. Zaradi tragedije v družini leta 1976 pa sem potem prenehal igrati, dolgo sem odklanjal vsa povabila, dokler me niso po osmih, devetih letih kolegi muzkonterji nekako pregovorili, da se vrnem na glasbeno sceno. Tako je potem leta 1981 nastal Greentown Jazz Band.

Čemu ravno klarinet? Igrali ste namreč več inštrumentov.

Rojen sem bil v glasbeni družini, vsi otroci smo morali nekaj igrati. Sestra je postala izvrstna pianistka, druga sestra je igrala harmoniko. Začel sem s klavirjem, a mi je profesorica ves čas popravljala držo rok, s tem pa mi je vzbudila tudi odpor do inštrumenta. V glasbeni šoli sem potem rekel, da bi rad igral klarinet, a sem moral nanj čakati. Veste, kje so bili inštrumenti? Imeli so jih tisti, ki so jih imeli že pred vojno. Med vojno pa so Italijani imeli tukaj veliko vojaških orkestrov, in ko so leta 1943 bežali domov, so inštrumente pustili v vojašnicah, v glavnem trobila in pihala. Po vojni jih je oblast zasegla, kolikor jih ljudje niso že prej odnesli domov. Med čakanjem na klarinet sem se učil tudi kontrabas, še pozneje pa saksofon, teh v moji mladosti pri nas sploh še ni bilo.

Od tistega prvega klarineta, ki vam ga je poklonil skladatelj Jakob Jež, in do tega medeninasto lesketajočega, ki ga imate zdaj, se je verjetno zvrstilo kar nekaj klarinetov?

Da nimam klarineta, je moja sestra nekoč povedala svojemu sošolcu, to pa je bil komponist Jakob Jež. Dejal je, da ga ima on in da mi ga pokloni, in prinesla mi ga je v dveh kosih, zavitega v časopisni papir. Res, to je bil moj prvi inštrument, s katerim sem začel igrati potem v glasbeni šoli. Pozneje sem si kupil svojega, nekaj denarja sem zaslužil tudi tako, da sem zamenjal kolo. Moj sedanji klarinet je izjemen inštrument, francoske znamke Selmer, imam pa ga že več kot štirideset let. Ne bi ga zamenjal za drugega. Vmes sem preizkušal marsikaj, nič me ni prepričalo. Seveda danes izdelujejo zelo kakovostne inštrumente, tudi Selmer ima model, ki je precej dober, ampak meni ustreza izključno moj. Prepriča me ton, volumen, nekako je postal del mene. Ko primem inštrument v roke, se počutim doma. Vedno, ko igram, nič kaj dosti ne razmišljam, takrat iz mene vre, seveda pa se je treba prej dobro pripraviti. Inštrument me je navajen in jaz sem navajen nanj. Nekdo drug na moj inštrument ne bi tako igral, kot igram jaz, nedvomno bi zvenelo drugače. Večinoma je izvajalec tisti, ki daje vse, medtem ko je inštrument sredstvo.