Ko je lani po dolgih letih spet zaživel Festival slovenskega šansona, sta z Dekletom iz zlatih sanj zmagala. Te dni je izšel njun drugi album Ljubožerci (založba Celinka), premierno ga bosta predstavila v torek na festivalu Godibodi v Klubu Cankarjevega doma. Hostnik, škofjeloški kavboj za klavirjem, ter Krečič, Trnovčan, ki odlično rokuje z violino, ustvarjata zgoščeno glasbo instrumentalnih intervencij, kjer je tudi tokrat, tako kot pri njunem prvem albumu Mačahe iz leta 2020, svojo prepoznavno noto pristavil producent Dejan Lapanja. Muziko krasijo poetična besedila v suškem narečju, prežeta so s črnim humorjem in obskurno ljudsko metaforiko.
Vaša besedila so navdahnjena s podeželjem, od koder prihajate. Kakšne zgodbice so to?
Hostnik: Kakšen ljubljanski veleum bi tem zgodbam zagotovo nalepil oznako »ruralne« ali kaj podobno trapastega. Sam sem bil vedno zagrizen sovražnik stereotipizacije slovenskega podeželja. Častilci tako imenovane urbane kulture nas zdaj že skoraj praviloma obravnavajo kot predstavnike krajev, kamor ne moreš stopiti, ne da bi si umazal čevljev z gnojem, in kjer ob nedeljah jemo govejo juho ter poslušamo turbofolk. Prav zato sem vzel za navdih realne štorije, ki so me nagovorile, veliko jih je kar iz zakladnice moje družine. Recimo tretja skladba na plošči U vudnak se j stegnu je po zgodbi moje prababice, ki je nekoč padla v vodnjak in jo je potem prijateljica potegnila ven, njena mati pa je rekla, da škoda, ker ni ostala kar notri. Ob tem sem se resno zamislil – in to sploh ni tako daleč nazaj! Črni humor ni neki moj fetiš, gre za resnične štorije.
Boste temu kot rojeni Ljubljančan kaj oporekali?
Krečič: Res živim v centru, ampak podobno vidim stvari kot Tomaž. Mislim, da zgodbe s podeželja ali iz mesta niso toliko različne, za stenami se dogajajo podobne stvari. Mogoče so »urbane« le bolje zamaskirane in se potem lahko sprenevedamo, da je v mestu drugače. Ko Tomaž ubeseduje te zgodbe ter jih z muziko še pobarva, se z njimi marsikdo lahko poistoveti. Iz mesta in z vasi.
Muzika pa ne zveni preveč ruralno, ljudsko?
Hostnik: Skladbe glasbeno niso napisane v duhu ljudskega ali praslovanskega, tako kot radi to počno drugi ustvarjalci, ki pišejo v dialektu. V muziki sem skušal biti čim bolj inovativen, sodoben. Seveda pa uporabim tudi neke ljudske okruške oziroma to, kar me pri ljudski pesmi najbolj navdihuje – da so besedila težka, kruta, hkrati pa zavita v osladno alpsko harmonijo terc in sekst.
Krečič: In so v duru. Slovenci imamo najlepše in najbolj žalostne pesmi napisane v duru, če samo pogledamo ljudske s Koroške. Blazno zanimivo se mi zdi, da je na primer dekle izgubilo fanta, ki ga ne bo več nazaj, in se to povsem naravno odpoje v duru. Ta pristop mestoma ubirava tudi sama, ko sicer težko zgodbo na prvi posluh narediva čisto zabavno.
Od prve do druge plošče se je glasba s številnimi zvočnimi prehodi zelo zgostila. Tudi to je neki odmik od ljudskih viž, kajne?
Hostnik: Velikokrat na vajah zaslišiva celo kakšnega klasičnega komponista, recimo, reče Matija, to je pa Dmitrij Dimitrijevič Šostakovič ali pa Carl Orff in njegova Carmina Burana.
Krečič: Prepričan sem, da v glasbi še ni bilo vse slišano in da se lahko zgodi kaj novega. Da torej lahko drugače prideš do novosti, četudi tega ne iščeš za vsako ceno. Midva si pustiva biti vplivana z več strani. Na neko mesto se recimo prikrade alpska poskočnica ali frajtonarica, ki jo imitiram na violini. Ko stvari dobijo nov okvir, se mi na koncu zdi, ali pa si vsaj domišljam, da so nove ali vsaj sveže in da jih na tak način ni še nihče naredil.
Hostnik: Na najinem zadnjem albumu se sliši, da sva oba v življenju preposlušala in preigrala ogromno muzike, cele opuse klasične glasbe pa tudi jazz, etno, pop, a vseeno ima album neko posebno mesto – je nekaj še neslišanega in to mi daje zelo dober občutek.
Oba sta izdelana glasbenika s svojim karakterjem, skupaj delujeta zelo komplementarno. Kdo je vendarle šef?
Krečič: Ta duo je v prvi vrsti Tomažev, zanj je dal tudi pobudo. Proces dela je tak, da Tomaž naredi skladbo, jo zelo natančno razdela, se pravi, pripravi tekst z melodijo in harmonijami. Včasih je tudi klavirski part že postavljen. Sam potem iščem svoj prostor znotraj tega oziroma skupaj dorečeva, kaj bi lahko dodal na nekem mestu. Pri nekaterih skladbah me je zraven čisto malo. Ko greva v studio, prineseva tja še druge inštrumente, činele, bobne, lončen bas, ropotuljice, zvončke, in jih dodajava v že obstoječi material. Kot bi se igrala. Do nekje pripeljeva skladbo, potem pa preizkušava, kam še lahko gre. Nekatere skladbe na koncu ostanejo gole, druge opremiva z vokali, tolkali in še čim.
Hostnik: Pri najini glasbi je zelo pomemben še tretji element, producent Dejan Lapanja, ki zraven doda še svoj cukrček, že pri snemanju. Ker ga imava, se je recimo lažje odločiti glede nasnemavanj, zelo dobro naju vodi skozi skladbe. Kot ta pravi mašnik naju pripelje do zveličanja. Ker je tako zelo dober muskonter. Reče tudi, da tale vokal ima pa več zgodbe. Nikoli tega ne izreče pretenciozno. Kar reče, ima ponavadi prav.
Krečič: Ve, kdaj naju pustiti, ker se bo še kaj zgodilo, ali pa v katero smer je najbolje graditi naprej. In potem naredi dokončno zvočno podobo. Če ga poznaš, v najini glasbi zelo dobro slišiš tudi njega. Ima svoje načine, kako pobarva muziko.
Kako bosta to kompleksno glasbo v torek igrala v živo?
Krečič: Na plošči sta dve skladbi, Kuline in Nek u mater dumuvin, ki nista čisto zares skladbi, ampak gre za glasbeno podlago, nad katero Tomaž recitira svoji pesmi. Za koncert v živo nama je Dejan pripravil matrico brez vokala in violine. Violino bom na to podlago igral v živo, Tomaž pa bo besedila povedal. Vsi drugi komadi so aranžirani za duo, nič ne bo nasnetega. Zvočna podoba koncerta seveda ne bo enaka kot na studijskem posnetku, recimo pri skladbi Ljubožerci manjka del »groova«, ampak skladba zato ne bo neprepoznavna. Na vajah sva trenutno v fazi, ko posamezne skladbe nekoliko reducirava, da bodo v živo na pravi način zaživele.
V skladbah po teatrsko basovsko barvate svoj glas, čeprav ste že pred časom razmišljali, da boste peli v svojih naravnih legah. Se še opogumljate?
Hostnik: Ta glas je nedvomno prehodna faza, cede je bil posnet že pred tremi leti in tega Tomaža še sam komaj prepoznam. Na najini tretji plošči, ki je tudi že posneta, sem že bolj jaz, čeprav teatra nisem povsem opustil. Sem pa opustil dialekt.
Krečič: Šanson in tudi njegov dialekt omogočata, da Tomaž vstopa v različne vloge in uporablja različne barve, s tem lahko funkcionira na veliko načinov. Ali tako kot prej ali tako kot zdaj, ko ima bolj naraven glas, vse funkcionira. Šanson dopušča vse.
Kako prioriteten vama je ta skupni projekt glede na to, da vsak počne še toliko drugih reči?
Hostnik: Ima posebno mesto znotraj mojega udejstvovanja. Nimava tako zelo veliko priložnosti za špile, nimava tako noro veliko povabil, tako da res ni vprašanje najinega časa.
Krečič: To je glasba, ki potrebuje določeno mero pozornosti. Morda tudi dialekt nekoliko omeji najin domet, čeprav sem prepričan, da sva lahko tudi za Prekmurje zanimiva. Vendarle pa se mora poslušalec najbrž do neke mere angažirati.
Hostnik: To je proces, tudi na Iztoka Mlakarja so se morali navaditi. Ampak med loškimi ljudmi najini nastopi prav »zadogajajo«.
Kje bi lahko imela še domet vajina muzika? Kdo so vajini poslušalci?
Hostnik: Krog poslušalcev se nedvomno počasi širi, želja je, da se pojaviva nekje, pa zato ni treba obešati jumbo plakatov, da nabereva v košaro toliko in toliko ušes. To muziko je treba poslušati sede, v bolj gledališkem ambientu, in potem niti ni pomembno, koliko je poslušalcev, vse ima svoj »gušt«. Lahko se povabi recimo celo vas, naredi oder na štali, ljudje pa se posedejo na bale sena.
Krečič: Imava še kar pisano publiko, ker so Tomaževi komadi taki, da se lahko z njimi poistovetijo mlajši, malo starejši pa v te zgodbe navadno vstopajo globlje. Potencialna koncertna prizorišča so v bistvu lahko kjer koli.
