V izbor je vključenih 24 avtoric, najstarejša, Angela Žužek, je rojena na začetku prejšnjega stoletja, najmlajša, Ana Svetel, ob njegovem koncu. Recepcijsko je najbolj vznemirljiva začetna tretjina antologije s poezijo najstarejših, večinoma že pokojnih avtoric, ki z izjemo na novo kanonizirane Ade Škerl niso navzoče v naši širši kolektivni zavesti. Iz njihovih verzov močno presevajo duh brezupnega, umirajočega časa, groza vojne, ranjenost, a tudi upornost in navsezadnje bivanjska razprtost, ustvarjalna moč. »Saj v meni preliva se tisoče barv – kot da po žilah ne teče ena samo; / saj v možganih odvija se klopčič idej, / saj v prsih tišči in hoče na plan, hoče naprej / na stotine oblik in linij in barv,« beremo v pesmi Tihomile Dobravc. Antologija, v katero so torej vključena tako uveljavljena imena slovenskega pesništva, denimo končno kanonizirani Erika Vouk in Berta Boetu Boeta, kot manj prepoznavna, kot sta Bogdana Naméstnik ali Sonja Votolen, se tako dejansko lahko bere kot svojevrstna poetična zgodovina. Iz kronološko razporejenih pesmi namreč lahko izluščimo dominante (notranjega in zunanjega) časa-prostora in hkrati opazujemo raznolike pesniške pristope, ki se pnejo od bolj tradicionalnih (sonetnih, rimanih) do eksperimentalnih pesniških oblik (kolažiranje, pesmi v prozi). Ker je vsaka pesnica predstavljena s petimi do šestimi pesmimi, si o opusu ustvarjalke ustvarimo le vtis, zato je daljša spremna beseda Petre Kolmančič, prav tako v antologijo vključene pesnice, ki pesmi umešča v širši kontekst in jih tudi interpretativno uvede, več kot dobrodošla.
Za robom jezika s svojo razgibano in domala znanstveno-kritično zasnovo ponuja raznolika branja. Ob uredniški uvodni in poglobljeni spremni besedi namreč v knjig najdemo še zjedrene predstavitve avtoric, nekatere so prispevale tudi krajšo refleksijo o Mariboru, priložen je tudi seznam virov, iz katerega kaj hitro razberemo, kako pomembno vlogo pri umeščanju pesnic v javni prostor so imele oziroma imajo prav domače »mariborske« založbe, od Obzorij, Mariborske literarne družbe, Kulturnega centra Maribor do založb Pivec in Litera, pri kateri je antologija tudi izšla. Njihova vloga je nespregledljiva predvsem pri starejši (deloma tudi srednji) generaciji pesnic, ki je imela bistveno manj priložnosti objavljati knjižno, najstarejše med njimi so samostojne zbirke, kot je razbrati, dočakale šele posthumno.
V antologiji je sicer zastopana cela plejada pesnic, ki svoje ustvarjalne in recepcijske vrhove dosegajo v zadnjem desetletju in pol, kriterij dveh izdanih zbirk do leta 2022 je žal odrezal Nino Medved, ki danes že sodi med osrednje pesnice ne več najmlajše generacije.
Za robom jezika v slogu tridelne Antologije slovenskih pesnic (2004–2007, ur. Irena Novak Popov) res opravlja vlogo korektiva in z integracijo pozabljene polovice vzpostavlja celovitejšo (zgodovinsko) sliko o pesniški krajini Maribora preteklega stoletja do danes, toda enako pomembna, celo primarna se zdi izvirna sopostavitev raznolikih pesniških izrazov, v kateri skozi pisano motivno-tematsko pahljačo zasije vsakokratna edinstvenost posamezne ustvarjalke. Za robom jezika je krasen primer emancipatorne geste, ki preraste svoje izhodišče in zaživi neodvisno življenje onkraj slehernih bojev. Antologija, ki bi jo veljalo posnemati še v kakem drugem slovenskem mestu.
