Aziza Brahim, pevka, avtorica pesmi in tolkalistka, je saharskega rodu. »Rodila sem se v saharskih begunskih taboriščih Sahrawi v pokrajini Tindouf na jugu Alžirije, kjer sem nato tudi odraščala in kamor se je moja družina zatekla po maroški okupaciji ozemlja Zahodne Sahare,« je dejala v kratkem intervjuju. Tja je sredi sedemdesetih let preteklega stoletja prišla njena mati z otroki, oče pa je ostal v Zahodni Sahari. Aziza Brahim ga ni nikoli več srečala.
Šolanje na Kubi
Kljub temu da je živela v begunskem taborišču, se je kmalu srečala z glasbo. »Otroštvo je bilo eno najbolj zabavnih in posebnih obdobij mojega življenja,« se spominja. Vsa njena družina je povezana z glasbo. V hiši njenih starih staršev so imeli ob petkih večere, na katerih so peli duhovne in verske pesmi, pri katerih je so+ lovala vsa družina. »Moja babica Ljadra Mint Mabruk je zelo pomembna pesnica v saharski kulturi, na nas je prenesla ljubezen do poezije, glasbe in vrednost kulture, saj je kultura Zahodne Sahare nomadska in se je vedno prenašala ustno iz roda v rod,« je razložila in dodala: »Tudi moja mati je bila pevka in plesalka, moja sestra je pevka, stric pa je bil kitarist. Glasbo smo vadili in igrali večino dneva v svojem šotoru.«
Tako kot številni zahodnosaharski otroci v tistem času je dobila štipendijo za šolanje na Kubi, kjer je želela študirati glasbo, a je niso sprejeli na akademijo. Sredi 90. let se je vrnila v begunsko taborišče in začela glasbeno kariero. Njena babica je zanjo pisala pesmi. »Prav tako me je prosila, naj uglasbim njene pesmi. Pozneje sem začela sodelovati v študentskih, regionalnih in tudi nacionalnih glasbenih skupinah, dokler se nisem odločila, da začnem peti solo, da bi utrdila svojo kariero in raziskala druge ideje, oblike, zvoke in glasbena vesolja,« je razložila.
Borka za svobodo
Glasbeni navdih je iskala pri številnih glasbenikih različnih glasbenih zvrsti. »Izhajam iz zahodnosaharske glasbene tradicije haul, čeprav sem sčasoma začela poslušati blues, glasbo chaabi in rai iz Alžirije, rock in arabsko klasično glasbo. Pa tudi kubansko glasbo,« je razložila. Kot pravi, je nanjo vplival dolg seznam glasbenikov od Miriam Makeba, Salifa Kaite, Alija Farke Touréja do Jimija Hendrixa, skupine Queen in Nine Simon. »V svoji glasbi rad govorim o številnih temah, med drugim o vsakdanjem življenju, ljubezni, pokrajinah, predvsem pa se zavzemam za obsodbo razmer, v katerih že desetletja živi ljudstvo Zahodne Sahare, in krivic, ki se dogajajo razseljenim ljudem po svetu. V svoji karieri sem se zelo zagrizeno borila in se borim še naprej,« je odločena Aziza Brahim.
