Brecht s pomočjo (operne) glasbe subvertira možnost dramskega vživljanja, toda hkrati se postavlja tudi v parodični odnos do opere, saj je prav v operi in njenem nerealističnem nizanju pevskih »številk« našel način, kako prekinjati gledalčevo neprizadeto vživetost. Brecht tako demontira tudi opero, a sledila je zaušnica v obliki nenavadnega uspeha Opere za tri groše, za katerega se zdi, da je bila v veliki meri odgovorna prav »operna« glasba. V tej luči postaja sodelovanje med Opero in Dramo v novi postavitvi mojstrovine Brechta in Weilla povsem smiselno tudi onkraj aktualnih pragmatičnih razlogov in daje dramskim, kot tudi »opernim« poudarkom nekakšno samoumevno gladkost. Toda zastavlja se vprašanje, kdaj je takšne gladkosti v delu, ki stoji na izjemnem presečišču med popularnozabavnim in izrecno družbenokritičnim, celo preveč.
javna naročila
Tuji ponudniki so v EU lahko diskriminirani
