Slovenski glasbenik, zborovodja in etnolog France Marolt (1891–1951) je bil človek mnogih talentov in zanimanj in kopati po njegovi ogromni dediščini ni bilo lahko delo za etnomuzikologinji dr. Uršo Šivic in mag. Anjo Serec Hodžar z Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Zapuščino sta v zadnjih dveh letih nekajkrat pregledali, v njej pa našli še vrsto zgodb, ki bi jih bilo treba raziskati. Za razstavo sta jo razdelili v štiri dele.

France Marolt v prostorih inštituta, današnjega Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU Foto: arhiv inštituta

Prvi del govori o Maroltovem osebnem življenju, drugi o njegovem raziskovalnem delu, tretji o umetniškem delu, denimo kar je delal in ustvarjal za folklorne skupine ali kako je ustanovil pevski zbor APZ Toneta Tomšiča, kar ponazarjajo tudi replike plošč ter interaktivna zvočna postaja. Četrti sklop pa predstavlja vse ostalo, kar je še delal – in počel je še ogromno stvari. Bil je recimo kritik, predavatelj, organizator festivalov, ustanovil je radijski zbor, organiziral prvo šolo za pevovodje, bil prevajalec, risar ... »Skratka preveč za tri panoje, kolikor je bilo na voljo. Danes bi mu rekli deloholik,« se smeje Urša Šivic. Avtoricama se je razkril tudi kot domoljub, celo nekakšen kulturni nacionalist ter zagnan iskalec avtentičnosti.

Prvič »umrl« že med vojno

V osrednjem delu razstavnega prostora je lutka, oblečena v nošo iz Maroltovega časa, ki jo še vedno uporabljajo pri folklorni skupini AFS Franceta Marolta – še vedno v njej plešejo ziljske plese. Iz njegovega časa je tudi kovinski kij, ki naj bi se uporabljal pri štehvanju. Štehvanje je stara koroška šega iz Ziljske doline, ki jo je Marolt pripeljal v Ljubljano in jo postavil na Grabnu.

Metliška rešetca na festivalu v Črnomlju leta 1939 Foto: Rudolf Mušic / arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU

Maroltovo zapuščino v glavnem hrani Glasbenonarodopisni inštitut, nekaj ima NUK, denimo originalne librete, ki jih neko obdobje prevajal, kar je bilo za raziskovalki fantastično odkritje. Zgodovinski arhiv Ljubljana pa hrani vse v zvezi z zapuščino APZ Toneta Tomšiča. Med zapuščino z inštituta je denimo zelo zanimiv listek za legitimacijo vojaka oziroma vojaška značka, ki so jo imeli vojaki nekoč prišito v žepu. Na listku je zapisano tudi njegovo zdravstveno stanje, koliko cepljenj je opravil in podobno.

»Ta listek je zanimiv tudi zato, ker je bil Marolt 15. junija 1918 nekje v bližini Montegrapa v beneških Predalpah ranjen na fronti in zastrupljen z bojnim plinom. Sicer si mu je uspelo natakniti masko, a je padel v nezavest. Ko so na prizorišče prišli ogledniki, da odpeljejo trupla, so ga prepoznali za mrtvega, kar je na tem listku tudi navedeno. Ampak potem je očitno prišel k sebi in se je premaknil, s čimer jim je sporočil, da je še živ. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je okreval. To zgodbo, da je enkrat že umrl, je potem rad pripovedoval naprej in kazal listek tudi drugim,« pripoveduje dr. Šivic.

Na razstavi France Marolt in njegove zapuščine v SEM lahko v roke vzamemo in na replikah razglednic in pisem preberemo številne pisne korespondence med Francetom Maroltom in drugimi znanimi osebnostmi tistega časa. Foto: Nik Erik Neubauer

Prijateljevanja prek pisem

Na inštitutu je ostala tudi njegova originalna posmrtna maska, ki je zdaj na ogled in jo je izdelal Božidar Jakac, s katerim sta bila osebna prijatelja. Etnomuzikologinja Anja Serec Hodžar pravi: »Vidimo lahko replike razglednic, kjer je nekaj njunega dopisovanja, s preostalimi razglednicami pa smo hoteli ponazoriti, s koliko pomembnimi ljudmi, ki so nam danes poznani, si je dopisoval; tu je denimo literarni zgodovinar in etnolog Ivan Grafenauer pa skladatelj Slavko Osterc. Zanimivo je tudi spričevalo iz glasbene šole, ker ga je podpisal Anton Foerster (skladatelj prve slovenske opere Gorenjski slavček, op. p.).«

Najbolj intenzivno pa si je verjetno dopisoval s skladateljem Matijo Tomcem, ki je bil tudi duhovnik in ga je poročil. »Danes bi rekli, da sta bila v vsakodnevni navezi, kot bi si pošiljala esemese, in to prek dopisnic, pisem,« pravi Anja Serec Hodžar, Urša Šivic pa dodaja, da je Tomc živel v Šentvidu, takrat še pri Ljubljani, da sta bila v redni navezi glede skladb pa tudi osebno kot prijatelja, ko se je recimo Tomc najavil, da »danes zvečer ob šestih pridem do tebe v Ljubljano«.

Eden od ocvirkov med pismi, ki sta si jih izmenjala z Ostercem, je razstavljen, ker je vizualno zanimiv. Osterc je v priimku nekega veljaka podčrtal »rit«, Maroltu v notah na začetku pisma napisal »dragi France«, nato pa s številkami na šaljiv način orisal, kako se je počutil pred operacijo slepiča in kako, ko so mu ga vzeli. »Zanimivo je tudi pismo, ki ga je poslal jezikoslovcu Francetu Ramovšu, ko je napisal ljudsko pesem V klošter bi rada šla. Prosil ga je, če mu lahko označi diakritična znamenja glede na narečje v dotični vasi, ki je Marolta zanimala, in mu je Ramovš poslal nazaj kar njegovo pismo, kjer je ta znamenja označil, pod pismo pa dopisal samo še nekaj pojasnil,« je povedala Urša Šivic.

Osebni zvezek Franceta Marolta, ki ga je nosil na teren, ko je zbiral ljudsko izročilo. Vanj je zapisoval svoje vtise, pesmi, melodije in še vse drugo, kar se mu je zdelo vredno zapisati. Pisal je s svinčnikom in v gosti, strnjeni, skoraj neberljivi pisavi. Pod vitrino si ga lahko ogledate na razstavi France Marolt in njegove zapuščine v SEM. Foto: Nik Erik Neubauer

France Marolt je bil nedvomno avtoriteta svojega časa, imel je tako rekoč proste roke pri inštitutu in vsem, kar si je zamislil in zagnal, tudi pri etnoloških raziskavah in njihovi izvedbi na terenu, kjer pa se ni vedno držal strokovnih meril, ki jih denimo zahtevajo sodobne raziskave. Kakšno ljudsko pesem, ki naj bi jo našel na terenu, je napisal kar sam in tega ni povedal. Tudi kot skladatelj ni bil ravno eminenca, ne nazadnje ni imel glasbene izobrazbe zaradi vojne, po njej pa je bil za študij že prestar. Vsekakor pa je bil mojster komunikacije. Imel je veščine, da se je znal povezati z vsemi veljaki in menjajočimi oblastmi ter izpogajati za svoje delo vse, kar je potreboval.