Digitalna tehnologija filmskega arhivarja, restavratorja in izdelovalca kopij Borka Radeščka ni prehitela, temveč je usvojil tudi to, saj, kot pravi, se tehnologiji pač prilagodiš. Z digitalno tehnologijo, pravi, je delo enostavno, čeprav je imel rad analogni svet. »Všeč mi je bila ta čarobnost, počutil sem se kot neke vrste alkimist, ko sem delal v temi in z rdečo lučjo.« In v njegovem delovnem prostoru se tako še danes prepletajo različne ere. Studio na trnovskem dvorišču ob Ljubljanici, ki ga ima že vsaj 30 let, je kot nekakšen živi muzej, skozi katerega se pretakajo desetletja filmske zgodovine. Pa tudi sodobnost.
Za težkimi rdečimi zavesami, te so za popolno zatemnitev ob kopiranju filmov, vstopimo v Radeščkov ustvarjalni svet. Lutke na stenah pripovedujejo, da je v svojem delovno polnem življenju počel tudi to. »Ko sem bil mlad, sem imel precejšno gnečo. Kaj vse sem delal,« se k preteklosti obrne Radešček. Ter nadaljuje: »Lutke sem imel rad. Vsi, ki so bili tam, so bili zlate duše.« Za animatorja se je izučil na brezplačnem tečaju, ki ga je razpisalo lutkovno gledališče, z možnostjo zaposlitve, in tako je nekaj časa deloval tudi v tej vlogi. Več kot 40 pa je bil zaposlen kot specialni pedagog v Centru Janeza Levca in ob tem še nekaj časa vzporedno vztrajal kot animator. A to še ni bilo vse, saj je poleg tega počel še veliko drugega – vse to pa je bilo povezano s filmom.
Z očetom v kinooperaterski sobi
Film je Borka Radeščka zanimal že od otroštva. Zelo zgodaj je začel zbirati filmske trakove, risal animirane like, izdelal leseni filmski projektor in spremljal očeta v kinooperaterski sobi. »Oče je med drugim ustanovil kino Litostroj, in ko je predvajal filme, me je vzel s sabo. Sedel sem ob projektorju in gledal skozi kinooperatersko okno, za kar mi je moral podložiti cel kup knjig, da sem ga dosegel. Kako je bilo čarobno,« se spominja sogovornik in ob tem še doda, da niti ni čudno, da je vstopil v filmski svet tudi sam. Ko je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obiskoval gimnazijo, je kot pomočnik delal v laboratoriju Televizije Ljubljana za razvijanje filmskega traku. S prvim honorarjem si je kupil amatersko filmsko kamero in začel snemati filme, ki jih je seveda tudi sam razvijal.
V času, ko so bili komaj kje doma črno-beli televizorji in, kot pravi filmar, otroci še niso bili zasičeni z zasloni, jim je v šoli prikazoval filme. V roke pa jim je dal tudi kamero. Šli so na Ljubljanski grad in nastal je nenavaden film, se spominja enega od izdelkov učencev. »Prednost je bila, da jih pri snemanju nisem usmerjal. S kamero so plezali na drevo, skakali z veje na vejo … Od nekdaj sem bil prepričan, da film vpliva na intelektualni razvoj naših otrok (otrok s posebnimi potrebami, op. a.). Med snemanjem so ostrili svoje opazovanje.« Poleg tega je v likovno vzgojo vpeljal filmsko animacijo in tudi na tem področju so nastale zanimive stvari, na šoli pa je vodil tudi filmski krožek. Dokumentarni, igrani in animirani filmi, ki so jih pod Radeščkovim mentorstvom ustvarjali otroci, so bili tudi večkrat nagrajeni na domačih in mednarodnih festivalih otroškega filma.
V Ljubljani je ustanovil štiri alternativne kinodvorane, med katere prišteva tudi tisto, ki je delovala na šoli Janeza Levca na Levstikovem trgu, pri čemer so se povezali s kulturnim društvom Škuc. »V Kinoteki so mi ponudili, da si lahko za predvajanje izposodim kateri koli film, tudi iz beograjske kinoteke, ki je bila ena najmočnejših v mednarodnem merilu. Predvajal sem filme po svoji izbiri in v Kinoteki so bili tako prijazni, da so mi jih dostavljali kar v Levca. Gospod s cizo je filme, ki so prišli iz Beograda, prevzel na železniški postaji in jih pripeljal do nas. Otrokom sem predvajal filme in jim podnaslove bral po mikrofonu,« Radešček pripoveduje o kino doživetjih, ki jih je pričaral otrokom.
Zakladnica filmskih trakov in naprav
Kakšnih deset let po tem, ko se je zaposlil v šoli, je bil pri razvijanju filmov doma prostorsko že precej utesnjen, zato si je uredil studio v nekdanji kemični tovarni v Trnovem. Spominja se, kako opustošen je bil ta prostor. »V ogromnih preperelih sodih so bile barve za pirhe in vse to je bilo treba očistiti in prenoviti,« arhivar pripoveduje o urejanju delovnega prostora, ki je danes prava butična zakladnica filmskih vsebin in naprav za obdelavo filma ter drugih avdiovizualnih zapisov. Z leti je postavil studio, v katerem lahko pregleduje in med seboj prepisuje skoraj vse obstoječe profesionalne in amaterske filmske formate.
Ko se človek razgleduje po Radeščkovem studiu, se s pogledom sprehodi po vrstah VHS-kaset, kopici DVD-jev in se zagotovo ustavi na steni s filmskimi koluti. Arhivar ima bogato zbirko filmske dediščine, v kateri med drugimi hrani animirane filme, Obzornike, to so bili prvi redno izhajajoči filmski zapisi o dnevnih dogodkih v Sloveniji, pa filme in odrezke različnih ustvarjalcev ter stare filme o Ljubljani iz različnih virov. »O Ljubljani imam kar nekaj 8-milimetrskih filmov, ki so mi jih nosili amaterski ustvarjalci, in nekaj je zanimivih,« pripoveduje Radešček. Poleg tega še iz časa Jugoslavije hrani zbirko ruskih celovečercev in dokumentarnih filmov o Sovjetski zvezi, sinhroniziranih v slovenščino. »Zanimivo, da so jih sinhronizirali. Izbrani glas ima zelo lepo barvo in zelo pravilno bere z mehko rusko izgovorjavo,« pravi zbiratelj, ki hrani tudi Filmske novosti, žurnale o dogodkih v Jugoslaviji. »Tega ni nihče zbiral, in ko so po osamosvojitvi na veliko zapirali kinodvorane, so ti ostajali v kinooperaterskih kabinah in so me poklicali, ali bi jih hotel prevzeti,« še pripoveduje sogovornik, ki je ob svojem delu spoznal številne filmske ustvarjalce in z marsikom tudi sodeloval.
V svojem filmskem kabinetu čudes v Trnovem pa ima Radešček tudi vrsto predvajanih in prepisovalnih naprav, kot recimo telekino, stroj za presnemavanje s filma na video.
Tehnični inovator
Veliki tehnološki entuziast in poznavalec zgodovine filmskih tehnik pa različne aparature po potrebi tudi zgradi ali izboljša sam. Prava eksotika med njimi je naprava za fotografiranje avre, ki jo je zasnoval že pred desetletji in ima v studiu še vedno svoje mesto. »Osebno v to sicer ne verjamem, vendar sem jo izdelal za gospo, ki se je s tem ukvarjala. Ko sem se lotil zasnove te naprave, nisem o tem nič vedel. Ko sem jo izdelal, sem tudi fotografiral in razvijal. Gospa je delala v neki garsonjeri, kjer sem v kopalnici razvijal te fotografije, ki jih je ona potem interpretirala,« se preteklosti spominja Borko Radešček. Ob tem ustvarjalec, ki je v devetdesetih prejšnjega stoletja zagnal tudi festival neodvisnega filma in videa, z zanosom pove, da je med drugim razvijal filme Vaska Preglja, ki je zanj eden najboljših neprofesionalnih filmskih ustvarjalcev. Precej njegovih filmov je po avtorjevi smrti našel po naključju. »Na bolšjem trgu sem v veliki škatli zagledal filme in niti pogledal nisem, čigavi so, ker so me enostavno zanimali, in šele ko sem jih prinesel domov, sem odkril, da so Pregljevi,« še pove zgodbo o ohranjanju filmske dediščine.
