Tudi s svojim celovečernim prvencem Kaj ti je deklica, ki je na Berlinalu nedavno odprl sekcijo Perspektive in domov odnesel nagrado mednarodne zveze filmskih kritikov Fipresci, Urška Djukić še naprej orje ledino ter odpira novo poglavje slovenske kinematografije, v kateri v ospredje prvič zares stopijo ženski pogled, telo, želja in intuicija.
V središču filma Kaj ti je deklica je ženski glas. Od kod je prišla ta inspiracija?
Navdih za film sem dobila, ko sem prvič obiskala koncert enega od slovenskih dekliških pevskih zborov. Njihovi močni, odprti glasovi so me globoko ganili in čutila sem, da moram ta svoj odziv raziskati skozi filmski medij. V občinstvu so poleg mene sedeli tudi trije duhovniki, ki so bili enako ganjeni kot jaz. Prizor je bil res nenavaden: na eni strani odprti glasovi deklet v trenutku razcveta in prebujanja spolne moči, na drugi odrasli moški v celibatu, ki poslušajo te lepe glasove. Tako sem začela raziskovati skozi zgodovino pogosto zatrt in utišan ženski glas, ta pa me je pripeljal do našega odnosa do telesa, grešnosti in krivde. Sama verjamem, da ima naše telo močno intuitivno inteligenco in bolj kot naš um ve, kaj potrebuje in česa ne. Toda v sodobni družbi svojega telesa ne poslušamo dovolj, poslušamo um in družbena pravila. V središče filma sem tako postavila občutljivo mlado dekle, obremenjeno s patriarhalnimi vzorci in družbenimi normami, ki čuti ta notranji konflikt v svojem telesu.
