Medtem ko se v Sloveniji na stara leta najbolj bojimo tega, kakšna bo naša penzija, se v Hollywoodu očitno najbolj bojijo zgubane kože. V filmu The Substance Demi Moore, igralska zvezdnica v zatonu svoje kariere, igra Elisabeth Sparkle, igralsko zvezdnico v zatonu njene kariere. Na začetku filma jo vidimo, kako v oddaji vodi aerobiko. V vrhunski formi je – nasmejana, vitalna, energična. A vse to se zelo hitro spremeni, ko v zaodrju namesto na žensko zavije na moško stranišče in presliši glavnega producenta, ki nekomu po telefonu vulgarno razlaga, kako jo je treba nujno in čim prej zamenjati z mlajšim dekletom. »Briga me, kaj smo ji obljubili. Smo televizijska mreža in ne dobrodelna ustanova,« zarohni v slušalko. Ko nato Elisabeth Sparkle stopi iz stranišča, je njen obraz videti, kot bi nekdo z njega splaknil vso samozavest sveta, ki smo jo tam videli še malo prej. Da, zabavna industrija je kruta. En dan te ljubijo, naslednji dan te ni več.
In ko jo nato njen weinsteinovski producent Harvey, ki ga igra Dennis Quaid, odpika tudi uradno – na kosilu, neempatično, mimogrede –, Elisabeth doživi prometno nesrečo, ki jo čudežno preživi brez zlomljene kosti, še več, brez skrivljenega lasu. Tega kot da sploh ne opazi. Itak je sesuta psihično. A v bolnišnici nato k njej pristopi skrivnostni neznanec in ji v roke potisne čudežno rešitev za njene težave. USB-ključ do njene sreče. Ključ do večne lepote in mladosti. Snov, spojino, kemikalijo – da, substanco. Pozabite posege liftinga, vbrizgavanje botoksa in druge skalpelske čarovnije za odpravo gub, uvele kože in nakopičenih maščob. Medtem ko smo v Avatarju zasedli virtualno telo, v filmu The Substance telo preprosto slečemo. Demi Moore je v Striptizu leta 1996 odvrgla oblačila, v The Substance leta 2024 pa dobesedno odvrže svojo kožo. Pri čemer iz nje nato frankensteinovsko, cronenbergovsko skoči mlajša, lepša, popolnejša različica nje same.
A ta druga različica nje same ni zgolj mlajša, lepša in popolnejša, temveč je tako radikalno drugačna, da potrebuje svoje ime in drugo igralko, ki naj jo igra. Jasno, lepotni popravki ženskega telesa, ki zabrišejo leta, včasih tudi povsem spremenijo videz osebe. Sue – pomlajšano, polepšano in izpopolnjeno različico Elisabeth – zato ne igra digitalno pomlajena Demi Moore, temveč Margaret Qualley, ki se je boste spomnili iz Tarantinovega Bilo je nekoč v Hollywoodu in Lanthimosovih Dejanj usmiljenja. A večna mladost ima seveda svojo ceno. Elisabeth, ki jo igra Demi Moore, in Sue, ki jo igra Margaret Qualley, ne moreta sobivati sočasno. Medtem ko ena hodi naokoli, mora druga nepremično hibernirati v stanovanju. Medtem ko je moral Wildow Dorian Gray skrivati svoj portret, v filmu The Substance gledamo, kako Elisabeth in Sue v stanovanju skladiščita svoji telesi. Vsakršna kršitev teh pravil pa ima grozljive posledice tako za eno kot za drugo.
Ne, film režiserke in scenaristke Coralie Fargeat ni prav nič subtilen portret toksičnega kulta mladosti in lepotnih standardov, ki se na vsakem koraku zrcalijo v propagandi sodobne popularne kulture ter se zaradi patriarhalne tradicije osredotočajo predvsem na ženske. Kot takšen se film francoske filmarke prav nič ne trudi govoriti med vrsticami, ko govori o tem, kako sodobna družba opazuje, sodi in sili ženske v obsedeno skrb za videz. V to, da množično hlastajo po popravkih, ki jih definirajo napredujoča biomedicina, estetska kirurgija in novi kozmetični izumi. Pri čemer je film The Substance v enaki meri vpadljiv, nazoren in brutalen tako vsebinsko kot avdiovizualno. Film boste – kot radi rečemo – pogosto spremljali skozi prste. Vsekakor eden najbolj izstopajočih izdelkov tega leta, ki pa mu v drugi polovici, zlasti v predolgem, nedovršenem epilogu – ko bi bilo treba idejno podčrtati psihološko, filozofsko in socialno dimenzijo obravnavanega – vidno poide sapa.
