Preden je postal profesionalni gledalec, so ga v otroških letih, ko še ni bilo ne interneta ne videokaset, posebno močno zaznamovali trije filmi, ki se jih bo pozneje spominjal. Ni jih sicer gledal od začetka do konca, ujel jih je nekje na sredini, toda intenzivne podobe filmov Pasje popoldne, Samuraj in Taksist so ga prvič s posebnim zanimanjem prikovale pred televizijski zaslon. Bil pa je še eden, zaradi katerega je film skoraj zasovražil. Kot otroka ga je mama zvlekla v kino gledat Doktorja Živaga; spominja se, da ga kar ni in ni hotelo biti konec, čeprav je vmes nekajkrat zaspal.
O Liffu Popek pojasnjuje, da je priljubljenost festivala začela naraščati okoli leta 2001, kar se je časovno ujemalo s takratnim odprtjem Koloseja. Kljub celoletni komercialni ponudbi so lahko ljubitelji filma na Liffu prišli na svoj račun z ogledom tistih poslastic, ki se navadno niso znašle na radarju komercialno usmerjenih distributerjev. Toda to je že stara zgodba; iz leta v leto se ponavlja tudi prostorska stiska festivala, saj mestni kinoprostori počasi izumirajo. Nadomešča jih želja po dobičku in velikih kinokompleksih v odmaknjenih trgovskih središčih. S programskim direktorjem Liffa smo med drugim govorili o posebnostih današnje filmske industrije, ženskih kvotah, nesrečnem Megalopolisu Francisa Forda Coppole in o tem, zakaj film izgublja nedolžnost.
Od časov, ko ste se začeli spoznavati s filmi, se je v kinematografski industriji marsikaj spremenilo.
Danes je vse servirano. O filmu tudi preveč vemo, še preden ga gremo sploh gledat. Poplavi informacij se lahko izogneš samo še na filmskih festivalih, zlasti na tistih, kjer predvajajo svetovne premiere. Po navadi imaš sicer na voljo festivalski katalog in spletne strani, vendar se vseeno lažje prisiliš, da tega ne prebereš in greš v kino s čim manj informacijami. Posebno všeč so mi režiserji, ki sploh ne dajo ven nobenega gradiva za javnost. Haneke recimo, ko je imel film v Cannesu, je zraven priložil samo eno fotografijo in en stavek o vsebini. Tako si res lahko šel v kino brez vnaprej izoblikovane ideje, kaj te čaka. Pri njem si vedel, da bo film zarezal, nisi pričakoval ravno komedije, pri nekaterih drugih režiserjih, ki zelo skačejo med žanri, je pa lahko to tudi presenečenje. Skratka, ni več te nedolžnosti, zlasti če greš v multipleks, kjer te že prej zbombardirajo z napovedniki, intervjuji in izjavami z rdečih preprog.
Po drugi strani ste v nedavnem intervjuju omenili, da mestne filmske dvorane, zlasti tiste nišne, nekomercialne, izginjajo. In to ne le v Ljubljani, tudi drugod. Maribor je prav tako eden takšnih primerov.
V Sloveniji imamo res nezavidljivo situacijo, zlasti v Ljubljani. Kapital ima interes za gradnjo multipleksov. Škoda, ker kakšnega ne zgradijo v središču prestolnice. Sam načelno nimam nič proti njim, tudi Liffe bi gostoval v teh prostorih, če bi bili v centru. Drugi primerljivi festivali po svetu se prav tako odvijajo v multipleksih, če so ti v središču mesta. Težko pa delaš filmski festival, če imaš skoraj vsako leto eno filmsko dvorano manj. Če pri nas ni politične volje za NUK II, potem lahko tam zaradi mene zgradijo tudi multipleks, vse je boljše od parkirišča. Mimogrede, ste vedeli, da se parkirišče na lokaciji za NUK II uradno imenuje Parkirišče NUK II? Bizarno.
Pravila igre so močno spremenile tudi pretočne platforme, zlasti Netflix.
Te so zdaj zelo priljubljene, vendar ugotavljam, da tam ljudje tako rekoč ne gledajo filmov, ampak skoraj izključno televizijske serije. Na Liffu smo nekajkrat predvajali filme, ki so bili pred tem že nekaj mesecev na HBO, pa so bile dvorane vseeno polne. To so res platforme za serije. Občasno, če denimo Scorsese posname The Irishmana, je potem verjetno za filme malo več interesa; ko je Cuaronova Roma zmagala v Benetkah, je bil to velik uspeh za Netflix.
Veliko platno je vseeno po svoje nenadomestljivo ...
Moram reči, da na pretočnikih tudi meni občasno pade koncentracija. Zraven sebe imaš mobilni telefon, pride SMS, nihče te ne bo potapkal po ramenu, če boš pogledal nanj. V kinodvoranah na velikih festivalih se znajo ljudje vsaj diskretno umakniti. Tisti, ki veliko brskajo po mobilnikih, se usedejo v zadnje vrste. Vsaj na festivalih ali v art kinih imaš še mir.
Kakšno je življenje filmskega selektorja? Se doma usedete na kavč in pogledate celo goro filmov?
To počnem v službi in med delom na domu. Vem, ljudje iz tega brijejo norce: »Simon dela, gleda filme.« V pisarni imam kino stol, ki je ostal še iz časa, ko sem leta 2007 prišel v Cankarjev dom. Ravno so prenavljali Kosovelovo dvorano in bil sem v komisiji za izbor novega stola, ki bo postavljen v to dvorano. Od vseh promocijskih stolov, ki so jih pošiljala podjetja, jih je nekaj ostalo, nihče jih ni prišel iskat in najudobnejšega sem si nesel v pisarno.
Ali bi bilo iz letošnjega izbora filmov na Liffu mogoče povzeti, kaj ti govorijo o realnosti današnjega sveta?
Letos je izrazito veliko zgodb o odraščanju, predvsem najstnic. Ti filmi obravnavajo različne teme, od spolnega nadlegovanja in družinskih odnosov do želje po vplivništvu. Po večini so jih režirale ženske. Letos, se mi zdi, je prvič opazen sistemski premik, zlasti pri mladih avtoricah. Že pred skoraj desetimi leti so festivali podpisovali zaveze, da bodo v določenem času dosegli, da bo polovica uvrščenih filmov prihajala od avtoric. Že takrat sem vedel, da to ne bo šlo. Dokler sistemsko ne rešimo financiranja filmov, dokler ne bodo avtoric podpirali ljudje, ki razdeljujejo denar, jih niti festivalski selektorji ne morejo izbrati. Letos je v tekmovalnem programu na Liffu izmed desetih avtorjev šest režiserk, kar se mi zdi že zelo dobro.
Na žalost.
Ja. (Smeh.) Še vedno se tega zavem čisto na koncu, ko imam pred seboj seznam vseh filmov. Nikoli si ne rečem: »Joj, potrebujemo še pet ženskih filmov, dajmo kar nekaj na program samo zato, da bodo.« Merilo Kriterij je še vedno kakovost.
Kvote torej niso rešitev.
V resnici nikomur ne pomagajo.
Na Liffu si bodo gledalci lahko ogledali tudi zadnji film Francisa Forda Coppole. Megalopolis so
kritiki raztrgali.
To je delo, ki zelo polarizira občinstvo. Je tudi lepa ilustracija filma, o katerem ljudje vnaprej vedo preveč. Vse so si že prebrali, od zgodbe o Coppolovem financiranju do obtožb o spolnem nadlegovanju med snemanjem. Mnogo stvari. Sam sem šel v kino brez vsega tega predznanja in film me je odpihnil, v pozitivnem smislu. Vse seveda ne štima, Megalopolis je, kot temu rečejo Američani, »a noble failure«, plemenita polomija. Absolutno ima trenutke genialnosti, kot tudi tiste bolj neposrečene. To je film, ki bi ga prej pripisal kakšnemu nadobudnemu, malce pretencioznemu, zelo ambicioznemu petindvajsetletniku, ki so mu dali preveč denarja. Treba je spoštovati Coppolo, da je pri 85 letih posnel tako vitalen in nor film. Ima svojo unikatno vizijo. Sam sem bil zelo vesel, da sem ga videl, in zagotovo ga bom še enkrat. To je tip filma, ki ga moraš videti na čim večjem platnu, na televizijskem zaslonu bo do gledalca prišlo morda dvajset odstotkov vizualnih informacij.
Bi bil po vašem mnenju film sploh sprejet v Cannes, če ga ne bi posnel Coppola?
Cannes je že zavračal Coppolo, vsaj za tekmovalni program, pred petnajstimi leti so tako njegovemu filmu Tetro ponudili umestitev v netekmovalno sekcijo, pa je, očitno užaljen, izvedel nepričakovano potezo in film raje ponudil alternativni sekciji Štirinajst dni režiserjev, specializirani za radikalna dela mladih avtorjev in filme iz tretjega sveta. Takrat smo se skoraj pobili pred vhodom v precej manjšo dvorano.
Danes torej ni samoumevno, kako doživeti film in katero pot pri tem ubrati ...
Lepo bi bilo, če bi vsak film vsaj na začetku poti predvajali v kinu, ampak danes vidimo, da imajo težave celo takšni režiserji, kot je Clint Eastwood. Nekdo je izračunal, da so njegovi filmi studiu Warner Bros. prinesli najmanj tri milijarde dolarjev. Zdaj se je studio odločil, da bo njegov verjetno poslednji film Juror #2 dal v kinematografe samo v večjih ameriških mestih, in še to samo na nekaj kopijah, za teden ali dva. Nato ga bodo vrgli na pretočno predvajanje. To je žalostna podoba studijske miselnosti. Gre za resnično velika imena, ki avtomatsko spodbujajo zanimanje javnosti. Tako se ne obravnava ljudi, ki so studiem celotno kariero kovali dobiček.
