Projekcija filma Seme svete fige je bila zadnja v tekmovalnem programu. Potrdila je utrjena prepričanja, da je Mohamad Rasoulof prvovrsten uporni cineast z izrazitim občutkom za odstiranje krivic islamskega režima v Iranu, pa precej manj subtilen režiser, čigar sporočilnost in grobe metafore nemalokrat skazijo njegova ambiciozno zasnovana dela. Težko je kritizirati delo človeka, ki sta mu še pred nekaj tedni grozila drakonska zaporna kazen in bičanje, ki se je odločil zapustiti domovino in je potreboval skoraj dva tedna, da je peš ilegalno prečkal mejo, se prebil na varno ter nazadnje prisostvoval premieri filma na največjem festivalu na svetu. Mali čudež predstavlja že dejstvo, da je Rasoulofu Seme svete fige na skrivaj sploh uspelo posneti. Zdaj je film med ljudmi, zagotovo bo obkrožil ves svet. Film ni slab, vendar ostaja grenak priokus neizkoriščene priložnosti; kot kaže, je podobno menila tudi uradna žirija in mu podelila »posebno nagrado«, ki si jo je izmislila za to priložnost. Z zlato palmo ali kakšnim drugim visokim priznanjem (grand prix, najboljša režija) bi ostal priokus politične odločitve, tako pa je volk ostal sit in koza cela.
Rasoulof film, ki smo ga pred podelitvijo videli kot zadnjega, odpre z zgodbo o invazivnem svetem figovcu, ki obkroži in nazadnje zaduši svoj oporni sistem. To je metafora tako islamskega režima kot vloge preiskovalnega sodnika Imana, (anti)junaka Semena, ki mora po povišici in novi funkciji v sodem sistemu izpolnjevati ukaze »od zgoraj« in podpisovati neupravičene naloge za preiskavo. Imanova nova funkcija vnese nemir v družinsko dinamiko, obe najstniški hčerki sodelujeta v vse srditejših civilnih protestih, žena mu zvesto stoji ob strani. Nenadoma doma izgine njegov revolver in hčerki v Imanovih vse bolj paranoičnih očeh postaneta glavni osumljenki. Vse je nastavljeno za prvovrsten psihološki triler; izginuli revolver je perfekten MacGuffin, pretvezni objekt in gonilo naracije, žal pa Rasoulof v pretirano melodramatičnih potezah in z razkritjem tatu revolverja Seme svete fige sklene neprepričljivo; od junakovega potencialno paranoičnega potopa v norost ostane »samo« film s sporočilom.
To sporočilo je močno, urgentno, a povzeto v preveč neposrečenih žanrskih premestitvah.
Frankocentričen tekmovalni program
Žiriji Grete Gerwig je sicer treba čestitati za odlično podeljene nagrade. Indijska režiserka Payal Kapadia je za All We Imagine as Light (Vse, kar si predstavljamo kot svetlobo), eterično senzualko o dveh medicinskih sestrah in njunih intimnih težavah, pobrala veliko nagrado žirije, najboljši režiser je – malce presenetljivo – postal Portugalec Miguel Gomes. Kot rečeno, žirija je znala ločiti zrna od plev, drži pa, da so ob tako skromnem tekmovalnem programu dobra dela štrlela ven. Dve tretjini filmov bomo zelo hitro pozabili, verjetno tudi Substanco (The Substance) Coralie Fargeat, prejemnico palme za najboljši scenarij. Emilia Pérez Jacquesa Audiarda, edini film z dvema nagradama (nagrada žirije in palma za celoten ženski/transspolni igralski ansambel) bo verjetno velik evropski hit jeseni, znova pa je bil nagrajen tudi film Jorgosa Lantimosa, za Vrste prijaznosti (Kinds of Kindness) so nagradili izvrstnega Jesseja Plemonsa.
Kaj še reči o Cannesu? Da je festival (vsaj tekmovalni program) pod Thierryjem Frémauxom postal popolnoma frankocentričen, je zdaj dejstvo, v tekmovalni program prideš samo še pod dvema pogojema: če je film ameriška produkcija in naphan z ameriškimi zvezdniki, ki pred dvorano Lumière polnijo rdečo preprogo, ali če je Francija (pri filmih nefrancoskih avtorjev) soudeležena kot koproducent ali prodajni agent. Med 22 filmi je bil letos v konkurenco za nagrade pripuščen samo en »tujek«, velika skandinavska koprodukcija Dekle s pletilko. Slovenska manjšinska koprodukcija Mož, ki ni mogel molčati (Čovjek koji nije mogao šutjeti) Hrvata Nebojše Slijepčevića, dobitnik zlate palme za najboljši kratkometražec, je dober film … pa tudi francoska koprodukcija.
