To Božansko usmiljenje francoskega režiserja Alaina Guiraudija je čuden film. Je »rovtarski«: ves čas smo v zakotni francoski hribovski vasici, kamor iz mesta pride Jérémie na pogreb peka, v čigar družini je živel kot pomožni pek. V vasi se potem nekako zatakne, v tem polpraznem zaselku, kjer nobenega prizora ne podpira filmična glasba, le vsakdanji zvoki, in ostane pri vdovi. In nabira gobe. Se srečuje z mladostnim prijateljem, ki ga skuša zapeljati. Se nenehno prepira z Vincentom, sinom umrlega. So torej njegova homoseksualnost in nekakšne neizbrisljive frustracije iz preteklosti tiste, ki med njima povzročajo vse hujše napetosti? Pride namreč do pretepa in umora. Prišlek nekdanjega prijatelja zakoplje v gozdu.
Od tu naprej bi film lahko postal kriminalka, če ne bi družina zaradi siceršnjega Vincentovega čudaštva nekako verjela Jérémiejevi zgodbi, da je enostavno odšel neznano kam, in če ne bi policista spominjala na tiste komične like iz filmov Louisa de Funèsa; enako tudi vaški župnik, ki vse vidi in vse ve. In edini lucidno ugotovi resnico. Ne le o umoru, temveč tudi o tem, da se je zgodil v afektu, da zapor ne bi popravil stvari in je zato potrebno božansko usmiljenje, katerega tuzemni agent je prav on, ki pomaga morilcu. »Tako zelo potrebujemo ljubezen,« pravi in milo gleda Jérémieja. A kasneje ugotovi, da potrebujemo tudi nasilje ...
Ta prehod iz drame v komedijo, celo v burko, v kateri so vsi moški liki, živi in mrtvi, tako ali drugače zaznamovani z istospolnostjo, je zelo nenavaden obrat, ki gledalca pelje spretno čez vodo, s kozarcem ali brez.
