Hrvaški film Proslava, posnet po istoimenskem romanu Damirja Karakaša, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu, se od samega začetka odvija zelo skrivnostno. Odpre se s sekvenco poškodovanega ubežnika, ki skrit v gozdu skozi daljnogled opazuje, kako na neko (očitno njegovo domačo) posest vdrejo vojaki in nekoga iščejo. Nato ubežnika obišče ženska, ki mu prinese hrano. Izkaže se, da je možakarju ime Mijo in da mu strežejo po življenju.

Govor je o komunistih, vroči krvi in neki proslavi, a je vse zelo nejasno. Sledijo tri slike iz različnih obdobij Mijevega življenja, skozi katere spoznamo okoliščine njegovega odraščanja na skromni, odmaknjeni kmetiji, sredi čudovite, divje, a tudi neusmiljene narave. To je surovo, trdo življenje, kjer ni veliko prostora za nežnost in tople medčloveške stike.

Šele zadnja slika nas pripelje na proslavo iz naslova filma, kjer lahko, če poznamo nekaj zgodovine teh prostorov, sliko Mijevega življenja sestavimo v celoto in razumemo, kako se je znašel v položaju, kjer smo ga našli na začetku filma. Proslava se tako izkaže za precej zahteven film, ki računa na razgledanega gledalca z nekaj detektivske žilice in veselja do prežanja na bežne indice, ki osmišljajo zgodbo.

Film je asketski na pripovedni, a zelo bogat in večplasten na avdiovizualni ravni. Ritem, zvok in atmosfero mu daje narava, ki vsak kader napolni s svojo ambivalentno vseprisotnostjo. Na koncu ugotovimo, da tu ne gre toliko za Mijevo zgodbo kot za skoraj antropološki prikaz človeške usode, ki jo na prepihu zgodovine gnetejo življenjske okoliščine, idealne za razrast totalitarne ideologije, s čimer film posredno seže tudi v današnji čas.