Film, ki na letošnjem Liffu najbolj ustreza oznaki oskarjevska vaba, je vatikanska drama Konklave. Ima namreč vse, kar takšen film potrebuje. Odlične igralce: Ralpha Fiennesa, Johna Lithgowa, Stanleyja Tuccija, Isabello Rossellini in druge. Režiserja v formi: Edwarda Bergerja, avtorja vojne drame Na Zahodu nič novega, ki je lani prejela štiri oskarje. Tudi za najboljši mednarodni film. Pa tudi intrigantno zgodbo: vpogled v zakulisje izvolitve novega papeža, žanrsko zavito v napet, vzdušen in mestoma duhovit triler.

Triler o tem, kako so tudi kardinali krvavi pod kožo. Vidimo recimo, kako v Vatikanu ne manjka ksenofobnih konservativcev, povzpetniških liberalcev in zanesenjaških reformistov. Vidimo tudi, kako je modus operandi v boju za papeški sedež pravzaprav na las podoben prerivanju, barantanju in sklepanju kompromisov v politiki. Vidimo na primer, kako en kardinal odpade zaradi spolnega škandala, drugi zaradi korupcije, tretji zaradi sovražnega govora. Vidimo torej, kako dogajanje v Sikstinski kapeli ni tako zelo drugačno od spletkarjenj, zarot in sabotaž v politični areni. Vidimo skratka, da je potegovanje za prestižni položaj v praksi daleč od idealiziranih krščanskih vrednot, ki jih ti možje pridigajo v teoriji. Vidimo pa tudi, da Berger ta boj za rimskokatoliški prestol popiše režijsko natančno, s čudovitimi kadri, napetimi dialogi, tiktakajočo glasbeno podlago in ob pravih momentih s smislom za humor. Če je pot do dvotretjinske večine težka, je končna ocena filma lahka – gre za še eno imenitno dramo o Vatikanu.