Kot je v obrazložitvi zapisala žirija v sestavi gruzijske igralke Taki Mumladze, grškega režiserja Christosa Nikouja in slovenskega filmskega ustvarjalca Darka Sinka, jih je celovečerni prvenec Črna pika prepričal predvsem s prikazom »bolečih problemov sodobne Madžarske, ki se jih loti s svežino in humorjem ter se v svojem posmehu neumnosti, potuhnjenosti, strahopetnosti, omejenosti in agresivnosti človeške narave pokloni požrtvovalnosti in svobodi«. Režiser Bálint Szimler je film o madžarskem šolskem sistemu delno posnel na podlagi lastne izkušnje, ko se je bil pri devetih letih ob selitvi iz ZDA na Madžarsko primoran soočiti z novim izobraževalnim režimom. »Z družino smo se na Madžarsko vrnili leta 1996 in kot otrok se nikakor nisem mogel navaditi pravil, ki so prišla z novo šolo. Na to, da ne smeš postavljati vprašanj in izražati svojega mnenja ter da te lahko učitelj vsak dan ustno mrcvari pred tablo, kjer ga ne zanima, kaj znaš, temveč vrta v tvoje neznanje,« je v izjavi za Dnevnik pojasnil inspiracijo za film, pod katerega se zaradi popolne odsotnosti finančne podpore madžarske vlade podpisuje kar 19 (ko)producentov. »Na Madžarskem živimo v času zavajanja in zatiranja, v katerem je izredno težko posneti film. Projekt smo tako začeli razvijati brez vsakršnega denarja; veliko ljudi je pri njem delalo zastonj, nekateri producenti so vanj celo vložili svoj lasten denar.«
Problemi sodobnega sveta
Darko Sinko, ki je letošnjo tekmovalno sekcijo opisal kot dober in visokokvaliteten izbor filmov, je medtem poudaril, da so z žirijo odlično sodelovali, čeprav niso imeli povsem enakega filmskega okusa. »Niti se nam ni zdelo nujno, da bi ga morali imeti. Bili smo izredno dobra klapa, tako da smo uspeli priti do skupnih odločitev, Črna pika pa se je v tem pogledu izkazala za film, ki nas je vse prepričal. Gre za izredno šarmanten, angažiran, zanimiv, originalen, odločen in duhovit film.«
Med Perspektivami je sicer zaznal predvsem razmišljanja o problemih sodobnega sveta, med katerimi so prevladovale ženske zgodbe, presenetilo pa ga je število del, posnetih na filmski trak – tudi zmagovalna Črna pika je navsezadnje posneta s 16-milimetrsko kamero. In to ni bil edini film, ki je po mnenju žirije izstopal: posebna omemba je tako šla v roke »na videz majhnemu, nepretencioznemu« ameriškemu neodvisnemu filmu Dobra režiserke Indie Donaldson, ki »z natančnostjo lovi težko ulovljive občutke ter se ponaša z občutljivo in nežno režijo«. Gre za nizkoproračunski film, kot je za Dnevnik poudaril producent in montažer filma Graham Mason: »Čeprav sem se filmu prvotno pridružil kot producent, sem zaradi pomanjkanja sredstev prevzel tudi vlogo prvega asistenta režije. Ko me je India vprašala, ali bi film še montiral, sem seveda privolil tudi v to. Šlo je za čudovito sodelovanje in ne vem, ali bom še kdaj v življenju doživel primerljiv občutek odkritja igralskega talenta, za kakršnega se je izkazala Lily Collias.« Na vprašanje o ameriški neodvisni filmski produkciji je odgovoril, da je situacija težka in slaba, zaradi česar z zavistjo gleda na evropsko kulturno politiko in njeno finančno podporo umetniškemu filmu. »Vrzel v premoženju se je do danes zajedla tudi v filmsko krajino: filmi so tako bodisi studijski, veliki, razkošni in komercialni ali pa tako majhni, da komaj nastanejo. In tudi ti so povsem odvisni od zasebnega kapitala.«
295 filmskih projekcij
Da je bil nabor tekmovalnih filmov močan, delo žirij pa s tem lepo, a obenem nekoliko oteženo, je poudarila tudi Maruša Kuret, predstavnica filmsko-kritiške žirije Fipresci, ki je v družbi makedonskega filmskega publicista Igorja Angjelkova ter iranskega filmskega teoretika in raziskovalca Hameda Soleimanzadeha nagradila film April gruzijske režiserke Dée Kulumbegashvili.
Žirijo kratkih filmov, ki so jo sestavljali filmski kritik Leonardo Goi, filmska režiserka Anja Medved in scenograf ter glasbenik Niko Novak, pa je najbolj prepričal film Oyu režiserja Atsushija Hiraija, ki v središče pripovedi postavlja sentō, japonsko javno kopališče, ki z obiskom protagonista preraste v katarzično izkušnjo, prikazan ritual skupnega umivanja pa je režiser v zahvalnem govoru primerjal z obiskom kinodvorane, kjer se med gledalci prav tako vzpostavi kolektivna izkušnja, neprimerljiva z ogledom filma na domačih ekranih. Izkušnja, v kateri je letos prisostvovalo kar 36.000 obiskovalcev Liffa, ki so zapolnili 295 filmskih projekcij ter z nagrado občinstva okronali brazilsko-portugalski Manas. Presunljiv igrani prvenec Marianne Brennand je nastal kot rezultat desetletnih raziskav spolnih zlorab otrok v amazonskem pragozdu, z njim pa režiserka daje glas neslišanim in se poklanja njihovim tragičnim zgodbam.
