Maja Doroteja Prelog naj bi to veličastno pot okrevanja svojega partnerja, strastnega kolesarja, ovekovečila na filmu. Tak je bil prvotni načrt, ki pa se ni obdržal. Celoten podvig je namreč že na začetku poti izzval potlačene bolečine in nezaceljene rane, zaradi česar se je fokus kamere s partnerja premaknil na režiserko. Ta je postala končna protagonistka in pripovedovalka druge, svoje zgodbe.

Cent'anni je anatomija partnerskega odnosa in pot samoiskanja, življenjska lekcija, ki strogo zaobide uveljavljeno naracijo filmskih šlagerjev, s katerimi odraščamo in v katerih je srečen konec zagotovljen ter večen. V odnose je treba vlagati, to pa je trdo delo, ki zahteva pozornost in predanost. Maja Doroteja Prelog je iz svojih spominov, arhivskih in drugih posnetkov stkala kolaž osebne pripovedi, ki prinaša intimne in univerzalne izkušnje. Življenje piše najboljše zgodbe, je prepričana. Njen dokumentarec bo danes prvič predstavljen slovenskemu občinstvu. Pokazati tako ranljivost na velikem platnu pa je proces, ki terja veliko in je hkrati poln dragocenih lekcij.

Pred snemanjem dokumentarca sta z Blažem prestala zelo težko preizkušnjo.

V resnici je bila levkemija lažja izkušnja, kot je bilo posneti ta film. Ne vem, zakaj. Kot bi bila prva preizkušnja nekako samo najina. Bilo je izjemno težko, hkrati pa je bil to trenutek, ko sem Blaža videla tako ... ne vem, drugačen človek je postal. Osvobodil se je vseh svojih strahov in travm. Človeku da bližina smrti nekakšno mehkobo. Predrugači te. Oba sva pričakovala, kako naju bodo po tem čakale samo še lepe stvari. Saj tudi hollywoodski filmi nam plasirajo takšne zgodbe. Ko preživiš tako težko izkušnjo, naj bi bil naenkrat razsvetljen. Kot reče Blaž v filmu: vsi ti problemi, ki so bili prej, počakajo. Hkrati pa je res, da se ne moreš več vrniti nazaj. Življenje gre naprej in samo s to izkušnjo greš lahko tudi ti naprej. Ideja, da se bova vrnila v najino staro življenje, je bila že na začetku zgrešena, kot sem ugotovila kasneje.

Koliko časa je trajala bolezen?

Zgodilo se je zelo hitro, to je bila akutna levkemija. Okoli pet mesecev je bil v bolnišnici na petih ciklih kemoterapije. Na koncu je imel presaditev krvotvornih matičnih celic, sledila je rehabilitacija. Vse skupaj je trajalo manj kot eno leto.

Moralo je biti precej intenzivno leto.

Res je. To je tip levkemije, za katero ne obstajajo biološka zdravila, zato še zmeraj uporabljajo kemoterapije, ki bazirajo na bojnem plinu iz prve svetovne vojne. So zelo, zelo invazivne za telo. Blaž je športnik, zelo trdoživ in se je res trudil, da je med posameznimi cikli po malem vrtel pedala na sobnem kolesu, ki so mu ga dali v sobo. Med enotedenskimi pavzami, ko je prišel iz bolnišnice, sva hodila na izlete, na kolo. Takrat smo bili vsi ob njem in ga podpirali. Zdaj nima nobenih tablet, edina posledica je, da je ostal brez solz. Te žleze mu je skurilo, so pa zdravniki našli zelo dobro rešitev. Naše zdravstvo je na tem področju res vrhunsko, sploh hematološki oddelek je med vodilnimi na svetu, in res so izjemni – hvala vsem. Vsake štiri mesece Blažu vzamejo kri. Iz nje nato naredijo posebne kapljice za oči, ki jih Blaž zdaj uporablja. Hraniti jih mora v zamrzovalniku. Ena flaška zdrži v hladilniku štiri dni. To je edina posledica.

Kdaj ste se zavedeli, da gre dokumentarec v povsem drugo smer?

Že zelo kmalu, na začetku potovanja, ko so se začeli prepiri in nestrinjanja, mi je bilo jasno, da bo to drugačen film. Nisem pa si predstavljala, da bo tako zelo zarezal v rane najinega odnosa in mene osebno. Ampak nisem pa nikoli, v nobenem trenutku pomislila, da bi snemanje ustavila. To sem hotela izpeljati do konca. Na potovanju me je že zadelo, da bo to drugačen film. V postprodukciji pa je počasi prihajala do mene teža vsega, kar se je zgodilo.

Kako se je Blaž odzval na to, da so ti sprva načrtovani drobci začeli razpadati in da nastaja mozaik nečesa drugega?

Njegova prva reakcija je v filmu zabeležena. Film sva začela delati skupaj, ampak on se je umaknil že v fazi snemanja. Oba sva se na začetku videla kot avtorja, kot korežiserja, potem pa se je Blaž umaknil, ker mu je bilo pretežko biti hkrati še protagonist in do konca izpeljati ta športni podvig na kolesu. V montaži je potem rekel, da s tem filmom noče imeti več opravka, ker ga je tako prizadel in dotolkel, zato mi je prepustil vlogo režiserke. Na začetku sem bila malo jezna, v resnici pa tudi zelo hvaležna, da je to zdaj samo moje, da sem imela čas najti najprej sebe, kaj bi torej jaz zares rada od najinega odnosa, od filma. Sproti sem mu seveda razlagala, v katero smer se film razvija. Rekel je, da mi zaupa.

Kje sta prvič skupaj gledala film?

Doma. Po dveh mesecih sem se vrnila iz Beograda, in ko je Blaž rekel, da je pripravljen, sva ga pogledala. To je izgledalo tako, da vmes nisva nič govorila. Opazovala sem cel spekter njegovih reakcij, od smeha, joka do zgražanja. Zelo je bil čustven. Na koncu je vstal in začel hoditi po stanovanju. Zadelo ga je to, da gre ta film v svet. Malo je bil iz sebe. Takrat je rekel, da mu film ni všeč, ker si ni všeč sam. Meni je bilo to všeč (smeh). Rekel je, da je ne glede na vse zelo ponosen na film in na naju, da sva skupaj premagala to preizkušnjo. Zares sva se znašla na nekih ruševinah odnosa, na katerih sva se morala vprašati, kako hočeva naprej, kaj želiva drug od drugega in kaj je treba spremeniti.

Sta še vedno skupaj? Šalim se.

To vprašanje je absolutno na mestu (smeh). To vprašanje vedno pride iz publike, če naju slučajno ni skupaj na odru. Ja, še sva skupaj. Hotela sem, da je v filmu odprt konec, da lahko zaiskri debato.

Kako je vajin odnos napredoval, ko je bil film končan?

Zelo. Tega je že pet let. Zame osebno je bilo ustvarjanje tega filma zelo terapevtsko, ker se nikoli prej nisem lotila kakršne koli evalvacije ali terapije na splošno. To je bila zame centrifuga, ki me je prisilila, da še enkrat pogledam na svoje življenje, nase, in kaj sploh hočem.

Med montažo sem obiskovala terapijo, Blaž je ni. On se je v bistvu spreminjal preko mene, na terapiji sem namreč dobila sredstva, s katerimi sem lažje prepoznala svoje občutke, jih skomunicirala in s tem dala tudi njemu možnost, da se odzove. Ni dobro, da ni šel na terapijo, ampak ta odpor do terapije je na splošno v naši družbi še zmeraj prisoten, še posebej pri moških se pojavlja stigma. Čas je, da se tega otresemo. Tudi če v življenju nimaš težav, je terapija kot vsak drug poseg, kot če bi si šel očistit zobni kamen.

Pokazati nekaj tako osebnega na velikem platnu, in to na otvoritvi Festivala slovenskega filma, najbrž ni odločitev, ki jo sprejmeš zlahka?

Velike probleme sem imela s tem, da bodo zdaj vsi videli film in mojo nefunkcionalno zvezo, pa kako me bodo obsojali. Zelo me je bilo strah in sram, ampak imela sem to srečo, da sem sodelovala z ljudmi, ki so v zgodbi prepoznali to univerzalnost in me spodbujali, naj bom pogumna in grem čez te strahove. Ker v takšnih stvareh se vsi prepoznajo in se čustveno poistovetijo. Na premieri filma v Trstu so bili odzivi ljudi zelo topli. Takrat sem si rekla, da je bilo očitno res vredno trpeti. Ne nazadnje to iščemo, ko gremo gledat film, da nas nekaj premakne in da morda ostane z nami še nekaj časa.

Je treba veliko poguma za takšno ranljivost?

Ne gre toliko za pogum. Tako sem se bala, da bova obsojana, pa kaj si bodo mislili o nama. V nekem trenutku bi se mi bilo lažje sleči do golega kot razgaliti svojo notranjost. Potem pa sem spoznala, da je v ranljivosti moč. Zdi se mi, da v resnici vsi iščemo neke globlje povezave v odnosih, in če si ne dovolimo biti ranljivi, težko predremo to membrano površinskosti. Ranljivost je moč. Ta ranljivost me je opolnomočila.