Pričakovanja so huda reč, še posebej, če gre za velike reči, za razkritje jugoslovanskega poskusa izdelave jedrske bombe v Vinči leta 1958, v času hladne vojne, ki še kako korespondira s stanjem sveta leta 2023. Režiser filma Varuhi formule Dragan Bjelogrlić nas je sicer pred projekcijo opozoril, da ni imel dostopa do jugoslovanskih podatkov in da je to film o zmagi človečnosti, in treba bi mu bilo verjeti: to je v prvi vrsti klasična drama o boju zdravnika, ki je dotlej na podganah delal neuspele poskuse presaditve kostnega mozga, nenadoma pa dobi štiri jugoslovanske bolnike, izpostavljene radioaktivnemu sevanju, za katere je presaditev kostnega mozga edina možnost preživetja. Ta lik je najbolj razdelan in izvrstno odigran: dvomi, minimalna možnost uspeha, nevarnost tudi za donatorje kostnega mozga, ki tvegajo življenje ... Zgodbo bolnikov dobivamo po koščkih: profesor in trije študenti (v najstrožje varovanem državnem projektu?) morajo po ukazu »od zgoraj« (zloglasni udbovec Ranković) navkljub opozorilom o nevarnosti pridobiti gorivo za jedrsko bombo in sicer iz rude iz srbskih rudnikov. Profesor zato alarme ignorira in zgodi se nesreča, vsi štirje prejmejo visoke doze sevanja in odidejo na zdravljenje v Francijo, ki čudno spominja na 30. leta, ne na naval »spačkov«. Če so študenti žrtve, profesor niha med patosom in »prkosom«, a nekako brez prave refleksije o projektu. Kako je sploh prišlo do ideje o atomski bombi, kaj se je dogajalo pred in potem, kakšne so bile reakcije mednarodne skupnosti na ta poskus, ni jasno; na neki način bi bil ta film dobro izhodišče za nov, bolj aktualen film.
Preberite: Z Varuhom formule se je začel Liffe
Pa tudi: Hočem, da me film lopne po glavi
