Belgijski režiser Lukas Dhont se v celovečernem prvencu Dekle, ki je lani v Cannesu poskrbel za eno večjih presenečenj in pobral nagradi za najboljši prvenec in najboljšo moško vlogo v sklopu Posebni pogled, občutljive tematike loti zrelo in pogumno: od gledalca ne pričakuje nič manj kot to, da se bo v film o transspolni osebi, ki je v kadru od prve do zadnje sekunde filma, vživel brez kakršnega koli stranskega obvoza – recimo lika bližnjika, ki se trudi sprijazniti s spremembo spola ljubljene osebe. Za film o transspolni osebi je netipično (in zelo osvežujoče), da zgodbo podaja izključno z gledišča glavnega lika in da se s trenjem med njim in okolico ukvarja zares minimalno – le toliko, da nam da vedeti, da se seveda zaveda tudi tega problema, a ga bolj zanima notranje doživljanje osebe, ki se čuti ujeto v napačnem telesu. S tem, ko da Lari ljubeče okolje – očeta, ki si ne želi nič drugega, kot da bi bil njegov otrok srečen, širšo družino, ki Laro sprejema takšno, kot je (torej kot dekle), zdravnike, ki razumejo njeno stisko in delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi jo omilili, učitelje, ki so ji pripravljeni ponuditi enake možnosti kot drugim dekletom, sošolke, ki jo sprejmejo v svojo družbo (in kopalnico) – se ves fokus usmeri na Larino napetost med lastno psiho in telesom. V odsotnosti zunanjega konflikta se izkristalizira njen notranji boj.
Edino, kar Lari preprečuje, da bi se učinkovito spopadla z izzivi odraščanja, je njeno telo. Telo, ki ga ne čuti kot svojega. Telo, ki ne zmore gracioznih gibov ženske plesalke. Telo, s katerim ne more čutiti. Zato je v tem filmu ves čas v ospredju fizični vidik – kri, znoj, solze, bolečina. Izmaličeni nožni prsti, prelepljene genitalije, od napornih treningov izmučeno in izsušeno telo. Zdi se, kot bi hotela Lara svoje telo uničiti, ga do konca izžeti in kaznovati, ker ji predstavlja le vir gorja in bolečine, čeprav bi moralo biti glavno orodje njenega uspeha. Želi se ga znebiti, in to čim prej.
Neizprosni svet baleta je idealno prizorišče, na katerem lahko Dhont s pomočjo izvrstnega glavnega igralca, naturščika Victorja Polsterja, šolanega plesalca androginega videza, ki Laro odigra s takšno milino in empatijo, da niti za trenutek ne podvomimo, da imamo zares pred seboj dekle, pozunanji Larine notranje napetosti. Skoraj neverjetno se zdi, da je Dhontu uspelo najti osebo, ki je zadostila vsem zahtevam vloge in jo znala podati z ustrezno mešanico zadržanosti in poguma. Dekle je odličen preboj na filmsko sceno tako za mladega režiserja kot še mlajšega igralca in film, ki bi ga zaradi globokega, toplega in nemoralizirajočega humanizma veljalo vključiti v šolske kurikulume.
