A težek karakter in zdravstvene težave so ga kljub magnetični prezenci, ki ga je na začetku kariere čez noč katapultirala v polje slave, na prelomu tisočletja potisnile na popolno obrobje industrije. Kilmer, ki je leta 2014 zaradi raka na grlu in posledične operacije sapnika skoraj povsem izgubil zmožnost govora, je v torek zvečer umrl zaradi pljučnice; star je bil 65 let.
Da gre za izjemnega igralca, bržkone priča že dejstvo, da je bil na Univerzo Julliard sprejet pri sedemnajstih letih in tako postal najmlajši študent, ki so ga do takrat sprejeli na dramski oddelek. Kilmer se študijskih dni vseeno nikoli ni spominjal z naklonjenostjo; učni sistem univerze je dojemal kot restriktiven in avtoritaren, ob čemer mu je tla pod nogami v prvih letih študija še dodatno spodnesla smrt mlajšega brata Wesleyja, nadobudnega režiserja, ki je pri petnajstih letih med epileptičnim napadom utonil v družinski masažni kadi. Kot ohranjanje vezi z bratom, ki nikoli ni dobil priložnosti študija režije, je zato že med študijem začel snemati svoje življenje in ustvarjati arhiv domačih posnetkov, iz katerega so leta 2021 sestavili dokumentarni portret z naslovom Val.
Najprej v gledališču
A čeprav je bil njegov igralski fokus sprva gledališče, prve vloge pa na Broadwayu, kjer je leta 1983 oder zavzel v družbi Kevina Bacona in Seana Penna – ter zaradi predstave celo odklonil vlogo v Odpadnikih Francisa Forda Coppole – je Hollywood še naprej klical in Kilmer se je kljub prvotnim zadržkom pustil zapeljati. Njegov filmski preboj je prišel že leto pozneje z vohunsko akcijsko komedijo Strogo zaupno, tej pa je hitro sledila še znanstvenofantastična komedija Pravi genij, dokler se ni pred njim pojavila odločilna odskočna deska, imenovana Top Gun. Nanjo najprej ni želel stopiti in je vlogo v filmu, katerega zgodba se mu je zdela nezanimiva, sprva odklonil, preden se je pustil pregovoriti z obljubami, da bo scenarij izboljšan. Prav ikonična vloga pilota Toma Kazanskega, s katero je za naslednje desetletje postal eden vodilnih igralskih obrazov, pa še danes priča o njegovi neizmerni karizmatičnosti, s katero je kljub dejstvu, da v filmu ne spregovori več kot sedemnajst stavkov, svojemu liku vdihnil življenje in ga naredil nepozabnega.
Zvezda je bila rojena, a v Hollywoodu tistega časa so velike vloge pomenile tudi vedno bolj prazne in enodimenzionalne like – popolno nasprotje poglobljene karakterne igre, kakršne si je želel Kilmer. Nad njegovo kariero se je tako začel zbirati temen oblak težavnih snemanj, sporov z režiserji in prekomernega ostajanja v karakterju, ki ga je stalo tudi zakon z britansko igralko Joanne Whalley.
Želel je delati umetnost
Kilmer, ki se je v like poglabljal po japonski veji metode Tadašija Suzukija, je tako v zaključnem prizoru vesterna Tombstone svojo posteljo napolnil z ledom, da je avtentično posnemal občutek umiranja za tuberkulozo, in med vživljanjem v vlogo Jima Morrisona eno leto neprekinjeno nosil usnjene hlače, obsesivno poslušal glasbo skupine The Doors in tudi v domačem okolju začel uporabljati pevčev način govora, kretenj in gibanja.
Želel je delati umetnost in ne s praznimi, recikliranimi liki poganjati filmske industrije, zato ni čudno, da je za eno njegovih bolj frustrirajočih vlog obveljal Batman za vse čase. Čeprav ga je režiser Joel Schumacher v intervjujih opisoval kot »psihotičnega«, je režiser Skrivnostnega otoka dr. Moreauja John Frankenheimer poudaril, da le dveh stvari v življenju nikoli več ne bi ponovil, »vzpona na Mount Everest in dela z Valom Kilmerjem«, tako ni dvoma, da je šlo za enega najboljših igralcev svoje generacije, ki je izzival hollywoodske scenarije, v enodimenzionalne like vnašal globino in se ni pustil strpati v okvir, pa četudi je to pomenilo, da se ga je izločilo iz slike.
