Preden je začel ustvarjati celovečerce, je posnel vrsto uspešnih kratkih filmov. Tretji celovečerec Gospodinjstvo za začetnike je prvi njegov film, predvajan v Sloveniji. Za svoje delo je prejel že več pomembnih nagrad, njegovo filmsko pripoved o družini, v katero se rodimo in ki si jo ustvarimo, pa si je te dni mogoče ogledati v Kinodvoru.

Zanimajo vas zgodbe o avtsajderjih. Je to povezano tudi z vašo osebno izkušnjo geja in migranta?

Moram reči, da me sedaj v Makedoniji, kamor se vračam vsako leto, bolj vidijo kot tujca kot v Avstraliji. Izoblikoval sem se nekje drugje, in čeprav nikakor nisem tipičen Avstralec v Makedoniji, ker je to precej konformistična in tradicionalna družba, kar ima dobre in slabe plati, izstopam že samo zaradi nekoliko drugačne osebnosti. Čeprav sem se tam začel drugače počutiti že prej zaradi svojega načina razmišljanja in pristopa k stvarem. V najstništvu je to lahko nekoliko osamljen položaj, a v ustvarjanju lahko s percepcijo avstajderja odkrivaš več podrobnosti in na tak način lahko precej obogatiš svoje delo. Zato menim, da je pri ustvarjanju zgodb precej uporabno biti avtsajder, saj imaš tako lahko potrebno distanco. Poleg tega te življenje za vsakdanje delovanje prisili, da se povezuješ z ljudmi, ki so zelo drugačni od tebe, za kar pa moraš razumeti njihovo perspektivo. Pri tem je most empatija, ki tako ni izbira, temveč je obvezna, da preživiš. Prav pisanje, režiranje in ustvarjanje zgodb pa pomenijo zamišljanje perspektive nekoga drugega, z mnogimi podrobnostmi in empatijo.

Poudarjate pomen empatije. Kako pa je z jezo, ki prav tako lahko izvira iz položaja posameznika, potisnjenega na družbeni rob? Tovrstno jezo je med drugimi močnimi čustvi mogoče čutiti tudi v filmu Gospodinjstvo za začetnike.

Ne le v Avstraliji, temveč tudi v večini drugih držav in drugih umetniških industrijah opazujem, da sedaj v njih dominirajo tisti, ki so odrasli v zelo bogatih družinah. Biti migrant in gej še posebej v Avstraliji ni bilo takšna ovira za vstop v umetniški svet kot to, da nisem odraščal v bogati družini. Nisem vedel, kako se moraš vesti in obleči, da ti ljudje pripišejo, da si pameten, še preden spregovoriš, in če daš napačne signale, se moraš potruditi desetkrat bolj. Ta družbeni element je prisoten tudi v filmu Gospodinjstvo za začetnike. Glavna protagonistka, četudi se zdi najmanj jezna in najbolj nadzorovana, se je morala kot Albanka v Makedoniji naučiti, kako živeti življenje s čim manj težavami. Rodila se je bogata in to je morala tudi uprizarjati. Morala se je učiti klavir in francoščino ter je vedno zelo kulturna in se ne jezi v situacijah, v katerih ljudje rečejo grozne stvari. Pri čemer v filmu nisem želel zadrževati nikakršnih čustev, ne jeze, radosti, žalosti in drugega. Še posebej v nižjem družbeno-ekonomskem življenju je tesnoba intenzivna.

Makedonija se zahodnoevropskemu gledalcu morda zdi eksotična, a je socioekonomsko bližje večini na svetu. Večina držav in družb deluje bolj podobno Makedoniji kot ZDA ali Avstraliji.

V filmu Gospodinjstvo za začetnike kažete različne ravnih družbenih drugosti: Rominja, ki je lezbijka, Rom, ki je gej. Ni pogosto, da so Romi protagonisti v filmih, še manj, da gre za like, ki niso definirani zgolj s tem, da so Romi. Torej da njihova identiteta ni opredeljena zgolj z etničnostjo …

… temveč da gre za celovito človečnost. Alina Serban, ki igra Suado, je lepo rekla, da ji je pri filmu Gospodinjstvo za začetnike všeč to, da daje romskim likom celovito kompleksnost in preprostost, prav preplet obojega pa je človečnost. Beseda Rom v romskem jeziku pomeni človek. V filmih in na televiziji, ne le v Makedoniji, temveč nasploh, Rome večinoma vidimo kot trebušne plesalke in kriminalce. To je vse, kar so lahko, in zdi se, da so ljudje pozabili, da je tudi njim na voljo celoten spekter čustev. Niso le Romi, so tudi mame, očeti, otroci, idioti, ko to želijo, in junaki, ko to želijo, in to bi jim moralo biti dopuščeno, tako kot je vsem drugim likom na zaslonih. Prav tako sem bil zelo pazljiv z izborom glasbe v filmu – veliko je klasične glasbe, saj jih nisem želel delati eksotičnih; pogosto, ko se pojavi Rom na zaslonu, izbor glasbe to podčrta. Glasba na nezavedni ravni intenzivno oblikuje čustva gledalca, in če nekoga označiš za eksotičnega, to pomeni, da so njegovi občutki tam zunaj in niso del kolektivnih čustev. Zato mi je bilo pomembno, da so Vanesina (igra jo Mia Mustafi) čustva Bach in ne zgolj Lepa Brena.

O marginalizaciji Romov in njihovih družbenih vlog – tema, ki je aktualna tudi v Sloveniji – govori tudi vaša izkušnja med pripravami na film, ko ste iskali romske igralke in ugotovili, da sta v Makedoniji le dve šolani, romskih igralcev pa le nekaj več. Kar govori o družbeni sliki in nemožnostih za Rome v njej.

Zagotovo. S tem, da ena od teh dveh romskih igralk v Makedoniji niti ne govori romskega jezika, saj se je morala do te mere zliti z večinsko makedonsko populacijo. Druga od njiju je Sanela Emin, ki v filmu igra babico. Sedaj je tudi šolska ravnateljica in dela v svoji gledališki produkciji v Šutki. V filmu nam je zelo pomagala pri spoznavanju s skupnostjo, iskanju igralcev in lokacij ter je bila največja pomoč pri petletni Džadi Selim, ki igra v filmu in jo je igralsko tudi nekoliko vodila. Ko je Sanela igrala svojo vlogo, se je držala vsega napisanega v scenariju, a šla je še onkraj in improvizirala ter sooblikovala lik. Dala mu je dimenzijo in težo na način, do katerega sam ne bi prišel.

V filmih in na televiziji, ne le v Makedoniji, temveč nasploh, Rome večinoma vidimo kot trebušne plesalke in kriminalce. Niso le Romi, so tudi mame, očeti, otroci, idioti, ko to želijo, in junaki, ko to želijo, in to bi jim moralo biti dopuščeno, tako kot je vsem drugim likom na zaslonih.

V filmu nastopajo profesionalni igralci in naturščiki, tudi petletnica. Kako je potekalo snemanje?

Bil je lep kaos. Na koncu je vsakdan tekel dobro, nepredvidljivo je bilo le, kako bo z našo petletno zvezdo, saj je bilo nemogoče napovedati, kako se bo kateri dan počutila glede česar koli. Ima močen značaj, je izjemno pametna in ni je mogoče usmerjati. Zato je bilo kdaj težko tudi s preprostimi prizori, denimo ko jo mama položi v posteljo in jo pokrije z odejo. Prepričani smo bili, da bo to enostavno posneti, a tisti dan je rekla, da ne gre v posteljo, ker je ura devet zjutraj. A ne glede na to, da smo ji razložili, da bo v postelji le nekaj trenutkov, se je razjezila in začela jokati. Imeli smo njeno dvojnico, ki je čisto drugega značaja in je z veseljem sledila navodilom.

Tudi z drugimi igralci ste običajno snemali brez navodil in klasičnih vaj, spodbujali improvizacijo in osebni odnos med igralci ter skrbeli za zagotavljanje varnega in čustveno spodbudnega okolja. Bolj kot režirali, ste igralce spodbujali, kot pravite sami.

Kar je tudi sicer moj pristop. Ni šlo za intelektualni proces. Preden sem naredil prvi celovečerni film, sem ustvaril 25 kratkometražnih, kjer so mi ljudje večinoma delali uslugo in pogosto tudi niso bili igralci. Spoznal sem, kako je igra lahko mehanska in okorela, če bi jih zgolj usmerjal. Pomembno je namreč, da vsakdo razume čustveno situacijo in dela iz sebe. Resnično moraš biti spodbuden, za igralce moraš organizirati svet, s čim več življenja in podrobnosti, s katerimi se lahko povežejo in jih začutijo kot resnične, občutki pa morajo vznikniti na njihov način. Kar je bilo še posebej pomembno pri tem filmu, kjer so bili mladi igralci, ki so bili prvič na snemanju in je bila snemalna ekipa zanje moteča. Snemanje sem oblikoval tako, da so se sploh na začetku, srečevali eden po eden in se je igralski odnos tako lahko razvijal v ne motečem okolju. Pri čemer je skozi proces ekipa tudi postopoma rasla in bila tako zanje tudi vse manj zastrašujoča.

Biti migrant in gej še posebej v Avstraliji ni bilo takšna ovira za vstop v umetniški svet kot to, da nisem odraščal v bogati družini. Nisem vedel, kako se moraš vesti in obleči, da ti ljudje pripišejo, da si pameten, še preden spregovoriš.

Iskra za film Gospodinjstvo za začetnike je bila fotografija iz 70. let prejšnjega stoletja iz Melbourna. Razširjeno kvir družino ste v filmu postavili v sodobnost in v Severno Makedonijo. Zakaj?

Ko sem prvič videl fotografijo prijatelja, ki je v 70. letih živel v hiši s svojim partnerjem in osmimi lezbijkami, je bilo v tem izseku enega dneva njihovega življenja mogoče čutiti toplo atmosfero. Občutek pribežališča, da lahko živiš svoje življenje tako polno kot neurejeno, kakor želiš, in to v prostoru in času, ko je bilo zapleteno. A ta zgodba v današnjem Melbournu nima več smisla, saj tam ne potrebuješ pribežališča, medtem ko ga kot kvir oseba potrebuješ v večini držav na svetu. Makedonija se morda zahodnoevropskemu gledalcu zdi eksotična, a je socioekonomsko bližje večini na svetu. Večina držav in družb deluje bolj podobno Makedoniji kot ZDA ali Avstraliji. Večji del istospolno usmerjenih, ki živijo danes v svetu, biva v zapletenih družbah. Morda se Makedonija kot majhna država komu zdi majhno platno, a zame je veliko, saj v tem pogledu stoji za vso vzhodno Evropo in večjim delom Bližnjega vzhoda ter Afriko. V večini teh prostorov si mora istospolna oseba, da preživi iz dneva v dan, zgraditi svoje pribežališče in svojo družino. Želel sem dokumentirati ta način življenja.

Humor ima pomembno mesto v vašem življenju in delu?

Humor je najpomembnejši. Je preživetje in je življenje, za slednje pa potrebuješ radost in humor je del te izkušnje. Pomembno je, da poješ trapaste pesmi na trapast način, si divji in smešen. Prav tako ti humor daje moč za potencialno tragične situacije. Kot avtsajder, manjšina si prisiljen zgraditi določeno moč in čustveno zadržanost, ki je drugim ljudem ni vedno treba imeti. V filmu Gospodinjstvo za začetnike je kar nekaj komičnega, a hkrati resničnega. Včasih je komično in tragično obenem, tako kot je pogosto tudi v življenju. Komedija je pomembna, čeprav umetniki pogosto menijo, da moraš biti za to, da si pomemben, žalosten ali mračen. Kar je zelo omejen koncept življenja, saj je pomemben celoten spekter občutkov.

Priporočamo