Špela Barlič
Konec
Režija: Joshua Oppenheimer
Postapokaliptični muzikal s Tildo Swinton in Michaelom Shannonom v glavnih vlogah, na drugem koncu kamere pa Joshua Oppenheimer. Kritiške ocene sicer niso briljantne, ampak vstopni parametri so preveč intrigantni, da se človek ne bi želel prepričati na lastne oči.
Pozno poleti
Režija: Danis Tanović
Tale me bolj zanima z osebnega kot s filmskega vidika. Ker sem bila letos poleti prvič na otoku Prvić in se kar malo zatreskala vanj, bo nujno treba preveriti, ali je tudi na filmu tako fotogeničen kot v živo.
Novo leto, ki ni prišlo
Režija: Bogdan Muresanu
Morda se film o »padcu komunističnega režima v Romuniji skozi oči običajnih ljudi« ne sliši kot najbolj filmična reč na svetu, a globoko zaupam Romunom, ki znajo s posebno vrsto obešenjaškega humorja gristi v svojo preteklost, da bodo tudi tokrat dostavili nekaj inteligentno duhovitega in relevantnega.
Z
Režija: Costa-Gavras
Liffe je vedno tudi priložnost za pogled v filmsko zgodovino, ki jo velja zgrabiti z obema rokama. Film z enim najkrajših naslovov vseh časov, ovenčan z dvema oskarjema, zlatim globusom in nagrado žirije v Cannesu, je le en draguljček iz izvrstne ponudbe del Coste-Gavrasa in nekoliko bolj eksotičnega Jasuzoja Masumure, ki bodo v okviru festivala na ogled v Slovenski kinoteki.
Substanca
Režija: Coralie Fargeat
Ker slutim, da je to tiste vrste delo, kjer film kot umetniška zvrst pokaže svoje mišice – te oklofuta, boksne v pleksus, ti zavozla želodec. Na papirju se bere kot izvrsten body horror, prepleten z družbeno satiro. Zanima me tudi, kako se bo v tem žanru znašla hollywoodska diva Demi Moore.
Tanja Lesničar Pučko
Sestri
Režija: Ariane Labed
Francoska igralka Ariane Labed je svoj režijski prvenec Sestri posnela na podlagi istoimenskega romana britanske pisateljice Daisy Johnson. Film govori o nenavadnem odnosu sester September in Julij ter njune mame, ki ima psihološke in socialne razsežnosti, a tudi nekakšen gotski ton.
Balada o Limonovu
Režija: Kiril Serebrenikov
Rusa Edvarda Limonova (1943–2020) poznamo po izjemnem romanu Jaz, Edička in po burnem življenju od opozicijskega politika do kriminalca. Njegove biografije se je lotil Kiril Serebrenikov, gledališki in filmski režiser, ki ima tudi sam pestro kariero dvoumnih sporov z ruskimi oblastmi. Balado o Limonovu je torej mogoče brati skozi portretiranca in portretista.
Brutalist
Režija: Brady Corbet
Režiser Brady Corbet se v filmu, ki govori o brutalistični arhitekturi, nastali po drugi svetovni vojni, posveti madžarskemu judovskemu arhitektu Laszlu Tothu in njegovi nenavadni ameriški karieri po povojnem pobegu iz Madžarske. Totha igra izjemni Adrien Brody, film pa je hkrati visoko estetski in utrgan.
Mrtvaški prt
Režija: David Cronenberg
Cronenberg nikoli ni bil za občutljive duše, tudi ko je šlo za futuristično antiutopijo, kakršna je bil predlanski film Zločini prihodnosti; a je vedno govoril o relevantnih stvareh. Letos se nam predstavlja z Mrtvaškim prtom, ki je po tematiki (smrt žene) celo avtobiografski, a seveda začinjen s skrajnimi čudaštvi in kriminalom.
Sosednja soba
Režija: Pedro Almodovar
Ne, ker bi bil Almodovar vedno stoodstoten, ampak ker igralski tandem Tilda Swinton in Julianne Moore ne more zatajiti, je Sosednja soba film, vreden ogleda. Tematika nas ne bo nasmejala, tudi pusta angleščina namesto zvonke španščine zveni čudno, pa vendar …
Anže Lebinger
Anora
Režija: Sean Baker
Sean Baker je v gverilskem Tangerine, filmu, v celoti posnetem kar z mobilnim telefonom, leta 2015 v fokus postavil transspolno prostitutko iz ne tako zvezdniškega Los Angelesa, dve leti pozneje pa v drami Projekt Florida razgrnil življenje ameriškega nižjega razreda skozi oči šestletne deklice. Človek ima občutek za ljudi z margine, zato je treba videti tudi njegovo Anoro, v kateri se spolna delavka iz Brooklyna zaljubi v sina ruskih oligarhov.
Konklave
Režija: Edward Berger
Vojna drama Na Zahodu nič novega je lani prejela štiri oskarje, tudi za najboljši mednarodni film. Njen režiser, Edward Berger, letos podpisuje triler Konklave, film o spletkah v sodobnem Vatikanu. Kardinale igrajo Ralph Fiennes, John Lithgow in Stanley Tucci, nuno pa Isabella Rossellini. Recept za novo uspešnico.
Substanca
Režija: Coralie Fargeat
Demi Moore je v Striptizu leta 1996 odvrgla oblačila, v letošnji Substanci pa dobesedno odvrže svojo kožo. Satirični triler režiserke Coralie Fargeat je portret obsesije z večno mladostjo in toksičnih standardov lepote, ki jih družba vsiljuje ženskam. Avdiovizualni posladek, ki prekipeva od stila.
Dobra
Režija: India Donaldson
India Donaldson je posnela film o izletu v gore, v katerem boste ves čas slutili, da se bo zgodilo nekaj slabega, nato pa se dolgo časa ne zgodi nič. In tudi ko se zgodi, se zgodi mimogrede. Nekako spotoma. No, saj moška zasedba filma tako tudi ravna. Stvar, kot se reče, želi pomesti pod preprogo. Sedemnajstletna Sam pač ne. Ko minimalizem udari kot kladivo.
Beg na konec sveta
Režija: Nora Fingscheidt
Ko Saoirse Ronan v pogovornih oddajah moških ne uči o ženski izkušnji, je sicer Irka, ameriškega rodu, tudi izjemna igralka. V filmu nemške režiserke Nore Fingscheidt igra Rono, zasvojenko, ki se po več kot desetih letih odsotnosti vrne v domači kraj na samotnem škotskem otočju Orkney. Film o tem, kako hitro lahko posamezniku življenje uide izpod nadzora.
Veronika Zakonjšek
Strupeno
Režija: Saule Bliuvaite
Drzen in eksploziven celovečerni prvenec o litovskih najstnicah, ki svoje telo v neskončnost merijo, tehtajo, stradajo, kritizirajo, zmerjajo in prebadajo; vse v želji, da bi postale dovolj lepe, suhe, seksi, pridne in ubogljive. Njihovo telo je navsezadnje edina valuta, ki jih lahko odreši revnega, neperspektivnega industrijskega mesteca, ki rjavi, stagnira, umira, propada in svoje (odrasle) prebivalce neusmiljeno požira v depresijo in alkohol.
Veliko potovanje
Režija: Miguel Gomes
Vizualno osupljiv etnografski dokument, popotniška melodrama, eksistencialni potopis portugalskega režiserja Miguela Gomesa, ki skozi preplet fikcije in dokumentarizma odpira razpravo o tem, kako zahod izkrivlja in romantizira svoje kulturne pridobitve z vzhoda. Gre za geografsko, pa tudi čustveno potovanje, ki po Gomesovih besedah združuje vse, kar je v svetu razdeljeno: države, spol, čas, realnost, imaginarnost, kinematografijo.
Vsi odtenki svetlobe
Režija: Pajal Kapadia
Igrani prvenec indijske režiserke Pajal Kapadia, ki sredi kaotičnega, živahnega, od ljudi, vrveža, zvokov in vonjav polnega Mumbaja poetično stke prijateljstvo med tremi ženskami različnih generacij. A pod površjem zgodbe, ki v ospredje postavlja osamljenost sredi nikoli spečega mesta ter tegobe neodvisnih žensk v moderni Indiji, ves čas tiho tlijo politične teme, ki se dotikajo dogovorjenih porok, nemogoče ljubezni med posameznikoma hindujske in muslimanske vere ter okrnjenih pravic ovdovelih žensk. Čustveno in senzualno filmsko izkustvo.
Hudičeva kopel
Režija: Veronika Franz, Severin Fiala
Film, ki se giblje na presečišču (telesne) grozljivke in zgodovinske drame, pred nami odpre zamolčano in nepoznano poglavje evropske zgodovine, ki je v 18. stoletju pod doktrino Katoliške cerkve samomor štela za hujši zločin kot umor. Številne ženske tega obdobja, ki so želele umreti, so zato v izogib večni kazni v onostranstvu smrt iskale preko »posrednika«; to pa so bili vselej otroci, dovolj nedolžni, da jim je bila ob smrti zagotovljena večnost v nebesih. Hudičeva kopel, ki snov črpa iz štiristo dokumentiranih detomorov zgornje Avstrije, tako v središče postavi mladoporočeno Agnes, ki ji (homoseksualni) mož odreka vsakršno telesno bližino, s tem pa tudi seksualnost, nosečnost in materinstvo. Ujeta med prazne gozdne poti, blatna močvirja in trničevje svoje zatočišče prične iskati v molitvi; pred kipci Marije, pod katerimi v nedogled mrmra, kleči in se biča, medtem ko se ji um pogreza v črnino čustvene nepotešenosti. Dokler ji edine (od)rešitve ne predstavlja le še smrt.
Seme svetega figovca
Režija: Mohamad Rasulof
Družinska celica v novem filmu Mohamada Rasulofa, zaradi katerega je bil v Iranu obsojen na osemletno zaporno kazen, postane mikrokozmos iranskega avtoritarnega režima, v katerem trčijo različni svetovi, generacije in življenjski nazori. Ko oče sprejme novo uradniško službo, med starši in hčerkama zazeva prepad, ki se sprva izriše zgolj na domačem kavču, dokler se postopoma ne razlije tudi iz vse bolj represivnega doma, v katerem se drobijo družinske vezi in razpadajo družbene norme. Film o mizoginiji in teokraciji iranskega režima, ki si poskuša eksternalizirati tesnobo, ki jo kot nasprotnik moralne policije čutiš v državi, ki ustrahuje, zapira in pretepa vse, ki ne upoštevajo njihovih drakonskih pravil – in zaradi česar je maja letos tudi Rasulof končno (in zmagoslavno) pobegnil iz svoje države.
