Letos, vsaj zaenkrat, tudi tam nismo našli vidnejših presežkov. Do nedavnega, ko je program Poseben pogled ponudil novi film francoskega posebneža Alaina Guiraudija Božansko usmiljenje (Miséricorde) in potrdil tisto, kar smo pričakovali; gre za novi režiserjev neznani leteči predmet, ki je preveč sofisticirano igriv in nevsiljivo duhovit, da bi bil primeren za konkurenco, ki se, letos znova, pretirano zanaša na sprana imena svetovnega filma ali vsebinsko prazne ekscese. Guiraudiujev svet je poseben, gledalcu največkrat ponudi tradicionalno ruralno Francijo z običajnimi sleherniki, ampak tam se vedno dogajajo čudne stvari; ljudje govorijo »specifično neznani« jezik, družbena ureditev in kodeksi obnašanja so nemalokrat fantazijsko srednjeveški. Božansko usmiljenje tega ne ponudi v tolikšni meri, vseeno pa predstavi kopico neobičajno običajnih likov, ki se zberejo okrog hiše nedavno umrlega domačina. V to okolje se po dolgem času vrne biseksualec Jérémie, ki naveže stik s pokojnikovo vdovo, njenim sovražno nastrojenim sinom, brezdelnim sosedom in lokalnim župnikom. Slednji, najbolj fascinanten lik filma, goji - glede na kontekst krščanstva - nekarakterističen moralno-vrednostni sistem … s ščepcem pohote. Guiraudie, že zdavnaj francoski nacionalni zaklad, je tip cineasta, kakršnega, vsaj na festivalih, hudo pogrešamo, je elegantno eskapističen ljubitelj minimalističnega humorja in apologet politično nekorektne izjave, predvsem pa velemojster hibridizacije različnih žanrov (v tem primeru trilerja, burleske in drame), kjer dejanja v intrigo vpletenih protagonistov poganja poželenje. Ker Guiraudijevi filmi ne naslavljajo »pomembnih topik« sedanjosti ali zganjajo kraval, bo kot kaže vedno zreduciran na stranske sekcije.
Film, ki neprestano spreminja čustvene registre
Sean Baker je skoraj edini primer resnično neodvisnega ameriškega cineasta, ki mu je v zadnjih dvajsetih letih uspel uspešen in nekompromisarski preboj v prvo ligo. Od Princa Broadwaya (2008), s katerim je prvič opozoril nase, je z vsakim novim filmom (prek Tangerine in Projekta Florida) rasel tako v produkcijskem kot izraznem smislu. Zdaj je z Anoro, ki v Cannesu tekmuje in bi morala dobiti vsaj eno nagrado, magistriral tudi iz »filma velikega formata«, tematsko in vizualno ambiciozne, skoraj dve in pol ure trajajoče bravure, ki nikogar ni pustila hladne. Anori uspe tam, kjer spodleti pretirano konceptualni in preračunljivi Emiliji Pérez Jacquesa Audiarda; oba hočeta obenem zabavati in o današnjem svetu povedati nekaj pomenljivega, le Anora pa premore avtentičen in nepretenciozen šlif; to je film, ki neprestano spreminja čustvene registre, prične se kot perverzna reimaginacija Čednega dekleta (1990) z Julio Roberts in sklene s potentnim moralnim naukom o »ameriškem snu dveh hitrosti«: newyorška striptizeta Anora očara totalno neodraslega in neodgovornega sina ruskega oligarha, ki na veliko zapravlja težko prigarani očetov denar. Po divji zabavi v Vegasu se čez noč poročita, kar v luft požene pol brooklynske ruske diaspore, ki namerava storiti vse, da bi se zakonska zveza še pred prihodom pobesnelih staršev razveljavila. Frenetični ritem prve polovice, v katerem briljira energična Mikey Madison, se proti koncu umiri in dobi realistične konture klasičnega newyorškega filma o deprivilegiranem delavskem razredu. Baker, vedno občutljiv na socialne neenakosti, ne pušča nobenega dvoma, ameriški sen obstaja, ampak samo za poklicane, vsi ostali se morajo znajti po svoje. Če je kaj pravice, bo ta film zmagal, ne le ker je (zaenkrat) z naskokom najboljši film v konkurenci, temveč ker bi nagrada talentiranega režiserja »ujela« na ključni točki kariere. Seanu Bakerju bi zlata palma verjetno ponudila enak pospešek kot ga je pred tridesetimi leti prinesla Tarantinu in Šundu.
