V Jurovskem Dolu ima tudi sostanovalke: ovčke, ki poskrbijo za zelenje v vinogradu, račke, zadolžene za nadzor nad rdečimi polži, kokoške in mucke. Kako se je leta 2016 iz meščanke prelevila v kmetico, je z žlico humorja popisala v knjigi Primerljivi hektarji, v svojem najnovejšem delu Po vsej sili živ pa popisuje kmetovanje v dobi globalnega segrevanja. Podnebna kriza nasploh je mati vseh kriz, je prepričana Nataša Kramberger, vzrok zanjo pa tiči v skoraj zakrneli sposobnosti človeštva po sočutju. Sočutje je veščina, ki jo moramo trenirati, pravi, zlasti v času, ko lahko znova beremo o vzponu skrajne desnice, kar bi morali razumeti kot eno prvih resnih svaril.

Nemška vlada je neomajna podpornica Izraela. Kako pa dogajanje v Palestini – po vaših izkušnjah bivanja v Berlinu – razumejo in občutijo Nemci, ali so tudi njihova stališča skladna s tem, kar sporoča njihova oblast?

To je zelo kompleksna tema, ki jo je v nekaj stavkih težko povzeti. To, kar vidimo danes, je zagotovo eskalacija problema, ki je tu prisoten od nekdaj. Kriza v Palestini in genocid, ki smo mu priča, se ni zgodil v vakuumu. Tudi odnos Nemcev do tega vprašanja ni od včeraj. Od nekdaj je obstajala rdeča črta, čez katero nisi smel stopiti, niti v neformalnih pogovorih niti z izrazito progresivno mislečimi ljudmi. V moji ožji prijateljski družbi je bilo to vedno vprašanje, ki se ga raje nismo dotikali. Zdaj, ko so te stvari po 7. oktobru tako eskalirale, se je bilo treba s konfliktom vendarle soočiti in začeti o tem govoriti. Se skoraj začeti preštevati, če se tako izrazim. Ko smo se prešteli, se je pokazala situacija, identična temu, kar se v državi dogaja na formalni ravni.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo