Razstavljeni predmeti so nosilci pomembnih zgodb, ki so ključno zaznamovale zgodovino mesta v času okupacije. Skozi desetletja so jih muzejski zbirki izročali posamezniki, od upornikov, borcev do nemih opazovalcev in tistih, ki so jim vojna leta zaznamovala otroštvo. Naslov razstave 1495 dni: Ljubljana med 2. svetovno vojno poudarja število dni, ko je bila Ljubljana ujeta v primež vojne, od konca katere letos mineva 80 let. Italijanska vojska je v Ljubljano vkorakala 11. aprila 1941 in jo zasedla brez odpora. Fašistična oblast je že s prvim dnem začela uvajati represijo in poitalijančevanje, pri čemer se je trudila svojo tiranijo zakriti z ustvarjanjem videza normalnosti. Ljubljano so obiskovali umetniki, politiki, ministri in fašistični funkcionarji, nizali so se nastopi rimske opere, s Kongresnega trga je mogoče slišati glasove najslavnejših italijanskih pevcev tistega časa z Beniaminom Giglijem na čelu, ki velja za enega najboljših tenoristov svoje generacije.
Na drugi strani se je po radijskih frekvencah oglašal Radio Kričač (ki so ga Italijani utišali šele z odstranitvijo radijskih anten s streh), v ljudeh je tlel protiokupacijski sentiment, pripravljal se je odpor. Italijani so izvajali racije in iz ljubljanske pokrajine v koncentracijska taborišča internirali med 25.000 in 30.000 ljudi, kar je bilo 9 odstotkov prebivalstva Ljubljanske pokrajine. Za daleč najhujše je veljalo taborišče na Rabu, kjer je bilo tudi največ žrtev, od tam so se v Ljubljano vračali popolnoma izčrpani in bolni ljudje. »Velik poseg v življenja ljudi je bil stalen strah pred tem, kaj se bo zgodilo. Vsakdo je imel nekoga, ki je bil v koncentracijskem taborišču, ki je bil pri partizanih, kasneje v domobranstvu ali kakšnih drugih enotah. Ta strah in želja po tem, da se ljudje vrnejo domov, sta bila stalno prisotna, to so ljudje vedno poudarjali,« je povedal Blaž Vurnik, kustos razstave, ki bo na ogled do 12. aprila 2026.
Policijska ura in polenta
Zgodba okupirane Ljubljane se v muzeju razprostira skozi sedem sob. Razstavo sta oblikovala Miran Mohar in Vadim Fiškin, ki sta o svojem konceptu povedala: »Dokumenti in artefakti so umeščeni v vitrine, ki asociirajo na vojaške zabojnike in so v strogem redu razporejene po centralni osi vseh šestih sob. Slike in zemljevidi so obešeni na panojih, ki so »naključno« razmetani po prostorih in samo naslonjeni na zidove. Metaforično zidov ni, zato razen napisov na stenah ni nič drugega. Okupacija in vojna porušita ustaljeno življenje prebivalcev, zato zidov nismo uporabili za obešanje del. V sedmi sobi je video projekcija prihoda osvoboditeljev v Ljubljano maja 1945, obdana s fotografijami gozda, ki ne potrebujejo dodatnega komentarja.«
Okoliščina, na katero so se morali Ljubljančani v novi resničnosti okupacijske oblasti navaditi, je bila razdeljenost mesta na sektorje, v katerih so jih Italijani pregledovali, zasliševali in preverjali njihove dokumente. Velik poseg v način življenja je bila policijska ura, ki se je spreminjala, je pojasnil Vurnik. »V najskrajnejših primerih je bila tudi okoli pete ure popoldne. Ta policijska ura je povzročala, da so morali ljudje prilagoditi ne samo življenjske navade, ampak tudi delovne procese. Prilagodile so se institucije v mestu, kino in gledališke predstave. Celo polnočnica je bila lahko že ob petih popoldne.« Posebej veliko prilagajanja pa je terjalo vsesplošno pomanjkanje, ki je bilo v Ljubljani precej hujše kot v okolici, saj je bila odrezana od agrarnega zaledja. Italijanske oblasti so to poskušale reševati z rižem in polento. »Včasih so pričevalci kar z nasmehom na ustih omenjali polento, ki so se je Ljubljančani zelo težko navadili. Tudi Italijane so takrat klicali polentarji,« je še povedal Vurnik.
Pogum in iznajdljivost
Eden izmed pomembnih razstavljenih artefaktov, ki ga lahko vidimo v prvem prostoru, je poslovilno pismo Ivana Hribarja, ki sta ga žena in hčerka našli v pisalnem stroju. Hribar, star 90 let, se je odločil, da nove svobode gotovo ne bo dočakal in je v znak protesta prostovoljno končal svoje življenje. V naslednjem prostoru je poudarek na načinih, kako je italijanski okupator poskušal iz tega mesta in okolice narediti podaljšek Italije, in sicer s poskusom prenosa fašističnega sistema v gospodarsko, družbeno, politično in kulturno življenje Slovencev. Ti so morali biti zaradi racij zelo iznajdljivi pri predajanju sporočil in ilegalnega tiska, saj je bilo to početje zelo nevarno. V Ljubljani so v času italijanske okupacije, večinoma v gramozni jami ali na strelišču ob Dolenjski cesti, postrelili okoli 150 talcev. Med njimi je bil umetnik in znan ilustrator Hinko Smrekar, ki so ga ustrelili samo zato, ker so v eni od racij pri njem našli ilegalni tisk. Ljudje so tako skrivali stvari tudi v najbolj vsakdanjih predmetih, kot je kuhinjski valjar za testo, ki so mu samo odvili ročke in izkoristili njegovo notranjost.
Na razstavi odmeva tudi delček nastopa Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta 11. decembra 1941 v Unionski dvorani. Dogodek je skrivaj posnel Rudi Omota skupaj z Emilijo Soklič. Organizatorji so se odločili, da na tem koncertu, ki je bil intimen odraz slovenskega odpora, ne bo nobenega Italijana. Visoki italijanski komisar je to nekako izvedel in zahteval vabilo. Vabilo je dobil, a potem ko je bil koncert že mimo, pripoveduje Blaž Vurnik. »To je koncert, ki je po pričevanjih v dvorani vzbujal solze in čustvene odzive ljudi. Najbolj znana pesem s koncerta je seveda Lipa zelenela je. V muzejskem prostoru tega sicer ne moremo slišati, vendar se na teh posnetkih sliši tudi smrkanje ljudi.«
