Mlajše generacije poznajo Laibach predvsem kot glasbeno skupino, v začetku 80. let pa smo najprej spoznali njihova vizualna dela v Galeriji Škuc. Je bila letošnja junijska razstava Ausstellung! Laibach Kunst 1980–1984 svojevrstna ponovitev oziroma vrnitev »na kraj zločina«?
Če gledamo to razstavo v paru z nedavno izdano knjigo Ausstellung! Laibach Kunst – Fundamenti, postane jasno, da gre po eni strani za poskus nekakšnega sklepnega dejanja, 40. obletnice, po drugi strani pa prav za opozorilo na ta manj znan likovni vidik, ki sta ga preglasila glasbeni in video del Laibachove produkcije. Seveda imajo njihovi koncerti močno vizualno komponento, a dejstvo, da je bila vizualna umetnost temeljna, formativna, se je nekako zabrisalo.
Galerija Škuc je pri njihovem preboju v začetku 80. let odigrala zelo posebno vlogo.
Vsekakor, in to ključno, saj se je Laibach predstavil znotraj ljubljanske alternativne scene, ki se je vrtela okrog Škuca in Diska FV. A zdaj nam ne gre toliko za institucionalizacijo kot za historizacijo, saj se doslej s tem delom ni nihče pretirano ukvarjal. Zanima pa ta historizacija tudi člane Laibacha same, tudi oni sami bi radi prišli do novih interpretacij in recepcij njihovega začetnega dela. Večina avtorjev, ki so se lotili fenomena Laibach, tudi Alexei Monroe v svoji knjigi, piše zlasti o aspektih, ki izhajajo iz kritične in politične teorije, ne pa toliko o sami likovni praksi. V tej praksi je znakovnost zelo pomembna in vedno enigmatična. Dober primer teh zadreg je, da so na primer v Veliki Britaniji nedavno zavrnili distribucijo te naše knjige, ker jih je zmotila naslovnica, podoba vrtečih se čopičev v obliki svastike.
Je Laibach privolil v to »retušo«?
Ni. Seveda je svastika eden najbolj dinamičnih znakov; izvira iz bronaste dobe, nacizem pa si ga je prisvojil, zato je v zahodnem svetu tabu. Tako kot očitno tudi njegove izpeljave. Morda pa niso vedeli, da je Laibach za osnovo vzel že obstoječo prisvojitev znaka svastike Johna Heartfielda. On je bil tisti, ki je osnovni formi dodal okrvavljene sekire, Laibach pa jih je zamenjal s čopiči, ki spet izhajajo iz njegove upodobitve pleskarskega čopiča, in dodal rdeči madež; naredil pa je tudi animacijo, na kateri so se ti čopiči vrteli.
Kot ste napisali v knjigi, smo Laibachove podobe sprva jemali bolj kot aktivizem in provokacijo, o izvorih se nismo veliko spraševali, zdaj pa postaja jasno, kako dobro so bili laibachovci že takrat likovno informirani.
Drži, umetnostnozgodovinskih analiz ni bilo, prevladovale so sociološke in tiste, ki so bile vezane na politične reakcije. Šele ob razstavi Laibacha v MGLC leta 2010 sem napisala tekst za katalog, in ker ta ni izšel, sem ga objavila v obliki knjižice. In ta odsotnost resnejše analize je bila razlog za to, da se je Laibach ob letošnji razstavi odločil za izdajo te obsežne knjige. V tekstu sem dejansko šla po sledeh posameznih del, znakov in drugih prvin in res se je pokazalo, da je Laibach imel že zelo zgodaj tudi določeno likovno znanje. Večina jih je obiskovala ljubljansko srednjo šolo za oblikovanje, obiskovali pa so tudi knjižnico likovne akademije, ki je postala njihov pomemben vir, denimo knjiga Bertholda Hinza Umetnost tretjega rajha. Dobro poznavanje historičnih avantgard, sodobne umetnosti, literature in glasbe, vse to je bilo podlaga za manifestativni način Laibachovega komuniciranja in za 10 točk konventa, s katerimi so utemeljili svoje delovanje. Prevpraševanja fašizma in nacizma so bila takrat ponovno v zraku tudi v drugih evropskih državah, pri nas je o tem razmišljala nova generacija filozofov in sociologov: Mladen Dolar, Slavoj Žižek, Tomaž Mastnak in drugi. In ravno zaradi tega je sploh prišlo do srečanja Laibachove umetniške prakse s teorijo.
Kar je bila odločilna družbena okoliščina, v nasprotnem primeru bi morda laibachovci še danes muzicirali le menihom v Pleterju, kamor so se zatekli pred organi pregona. Prepoved imena Laibach je bila še toliko bolj absurdna, ker v Ljubljani očitno niso vedeli, da je to besedo vsa Slovenija vzhodno od Ljubljane nevtralno uporabljala desetletja in jo še danes.
Po eni izmed apokrifnih zgodb naj bi ime Laibach izbrali, ko so ga zagledali na ljubljanskih uličnih kovinskih pokrovih za kanalizacijo. Vsekakor pa so reakcije oblasti kazale na to, da so imele resne težave z razumevanjem širših družbenih procesov, katerih simptom je bil tudi Laibach. Za njihovo likovno produkcijo so bile pomembne Trbovlje, kjer se je leta 1980 Laibach ustanovil. Tam je oče enega izmed članov v Delavskem domu vodil likovne delavnice, učil je grafične tehnike, govoril o likovni zgodovini in tako naprej. Nedvomno je odigral zelo pomembno vlogo v izobrazbi Laibacha in jih je ob napadih tudi ščitil. Že prva skupinska razstava in koncert v Trbovljah sta bila namreč prepovedana na podlagi likovnih znakov. Ti znaki, predvsem križ, so delovali kot neznosna provokacija. Potem so šli fantje v vojsko in eden je v Beogradu spoznal Rašo Todosijevića, od katerega je Laibach za svoj koncert v beograjskem SKC leta 1984 prevzel naslov njegovih performansov Was ist Kunst. Leto kasneje so naslov koncerta prav tam spremenili v Das ist Kunst! Skupina Irwin pa je leta 1985 priredila razstavo Was ist Kunst in v slikah upodobila Laibachove motive.
Je nastanek Neue Slowenische Kunst leta 1984 pomenil manever proti novim pregonom?
Da, nastal pa je tudi zato, da bi presegli omejitve, ki so jih oblasti postavile Laibachu. Kolektiv NSK so ob ustanovitvi sestavljali Laibach Kunst (ideologija), Irwin (zgodovina) in Gledališče sester Scipion Nasice (religija). Slikarstvo (dokumentiranje in razstavljanje) je bilo odtlej v domeni skupine Irwin, ki je prevzela Laibachove motive in upodobitve; zgodnje serije slik je opremila z napisom »Irwin Laibach«. Z zdaj izdano knjigo s šestimi eseji (Borčić, Stepančič, Čufer, Živadinov, Kovač, Timotijević) smo torej dobili umetnostnozgodovinsko analizo ter strokovno ovrednotenje likovnega in medijskega delovanja skupine Laibach v vseh treh jugoslovanskih centrih: Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Vse te povezave so bile za njihovo delo izredno pomembne, svoje pa je pridala tudi takrat nova tehnologija, kseroks in video, ki sta bila pomembna nosilca novih praks.
Leta 1983 je Laibach nastopil na televiziji. Danes si česa tako popolnoma nadrealističnega sploh ne moremo predstavljati, še dobro, da je ta posnetek na youtubu: laibachovci sedijo na odru in performativno berejo svoj manifest, novinar pa, v off glasu, nebogljeno želi odgovore na svoja vprašanja, kot bi iz parterja gledališča spraševal Hamleta na odru, zakaj je ubil očeta.
Zadrega je bila velika, šlo je za dvojno manipulacijo, televizije in Laibacha. Hkrati jim ni nihče malo razložil Laibacha skozi umetniško, neideološko optiko, niso razumeli, kaj je apropriacija znakov, simbolov, pomenov, kaj je retroavantgarda, kaj v umetnosti pomeni anonimno in kolektivno telo. In tako so trčili v precej enigmatično in kompleksno prakso, ki te sili v razvozlavanje; če ne, pač padeš na en znak. Vzemimo križ, ki je bil oblastem takrat eden hujših trnov v peti, četudi ni šlo za rimskega, ampak je bil najbližje grškemu ali Malevičevemu – nekoč sem z ravnilom in šestilom natančno izmerila grški, Malevičev in Laibachov križ. In ugotovila sem, da imajo tri različne proporce, niso identični, pa tudi ne vedno enaki. Torej obstaja Laibachov križ, kot trdijo sami.
Kot vemo, je TV-prispevku, ki si ga je Laibach pozneje prisvojil kot svoj najuspešnejši video, sledila kazen. Pri poskusu utemeljevanja prepovedi imena Laibach so se najbolj razburjali stari koroški borci. A je bil to tudi že čas družbenih sprememb, bili so tudi nasprotni glasovi: mar bomo prepovedali tudi ime Emona? Tako da de iure ime Laibach v resnici nikoli ni bilo prepovedano. So se pa takrat akterji z alternativne scene in iz teoretske prakse odzvali z razpravami in teksti. Hkrati se je oblikoval nov termin, vizualna umetnost, ki je bil širši od »likovne umetnosti« in je vključeval tudi koncert, performans, akcijo; ta proces in vprašanje originala sta vznemirjala tudi del akademske in modernistične sfere. Sicer pa razstave z imenom Laibach takrat niso bile problem, problem so bili koncerti, kar kaže na to, da ima glasbena industrija veliko večji učinek. Laibach je nato konec leta 1983 začel glasbene nastope po Evropi, izpopolnili so performativno in vizualno plat koncertov, ki jih temeljno določa še danes. Zadnja razstava leta 1984 je bila že dokumentarne narave, predstavljala je turnejo. Šele leta 2005 je sledila razstava v Mali galeriji, kjer so prvič razstavili tudi inštrumente, ki so jih sami izdelovali; in odtlej jih je bilo zelo veliko, pri nas in po svetu. x
* Kaj je umetnost? To je umetnost!
