Risoromane ste začeli ustvarjati šele pred slabim desetletjem. Pred tem ste vse svoje ustvarjanje usmerjali v ilustracije in slikanje. Je bila želja po ustvarjanju stripov ves čas prisotna ali je bilo posredi zgolj naključje?

Vedno je za vsem skupaj obstajala nekakšna ideja. Ustvarjala sem zine in občasne časopisne stripe, nikoli pa več kot to. Zdelo se mi je, da moram nekako odrasti, da moram bolj zaupati v svoje lastno delo, preden lahko ustvarim strip. Občudovala sem avtorje in avtorice risoromanov in sanjala o tem, kako bom nekoč tudi sama naredila strip, in to vse od zgodbe pa do risbe. Nekega dne sem si preprosto upala in nastal je moj prvi strip.

Kaj vam je težje, napisati ali narisati zgodbo?

To je zelo odvisno od stanja, v katerem sem. Včasih je težje napisati zgodbo, saj ne sme biti dolgočasna, sočasno mora biti rahlo poučna, pa spet ne preveč poučna. In pa seveda mora biti zanimiva. Spet drugič je težje narisati strip oziroma zgodbo. To pa zato, ker lik, kot sem si ga zamislila, v zgodbi preprosto ne izpade enako dobro v ilustraciji. In potem spreminjam lik.

Torej se lahko zgodi, da ko neki lik narišete, ta izpade tako drugačen
od prvotne ideje, da se spremeni tudi zgodba?

Absolutno! (smeh) Lik oživi z risbo. In ko ga vidim pred sabo, lahko čustvuje povsem drugače kot v besedilu. Ampak v takih primerih spreminjam besedilo, ne risbe. To se mi ne ljubi početi. (smeh)

Za vas je značilno, da vse like v stripih narišete kot živali. Ljudje imajo živalske obraze. Zakaj?

Zato, ker imamo ljudje do živali manj predsodkov. Če narišeš pingvina, kako na stranišču bere časopis, se bo vsem zdel prikupen. Če narišeš človeka, ki na stranišču bere časopis, se bo vsem zdel prizor ogaben. Torej do živali smo dosti bolj potrpežljivi. Zame pa to pomeni, da lahko težje zgodbe povem, ne da bi zapadla v klišeje ali spolne usmeritve, raso itd. Živalim je dopuščeno vse oziroma jim ljudje lažje odpustimo. Lik ptice, ki se spopada z depresijo, bo dosti bolje sprejet kot depresiven človek. Sočasno pa so živali lahko izredno zabavne oziroma se ob risanju zabavam tudi sama.

V slovenščini imamo zdaj preveden vaš risoroman Klinika von Spatz. Kakšna je zgodba za nastankom tega risoromana in o čem govori?

Ko sem začela ustvarjati, se s svojim delom nisem mogla preživljati. Počela sem nešteto stvari, sočasno pa risala, slikala in pisala. Nezmožnost ustvarjanja v miru me je povsem ohromila. Nekega dne sem pomislila, da je najbolj idealen za ustvarjanje zapor. Imaš hrano, na toplem si in delaš lahko. Od tod ideja za Kliniko von Spatz. Gre za kliniko, psihiatrično bolnišnico za umetnike. Psihiatri pa od njih zahtevajo, da se med okrevanjem neomejeno posvečajo umetnosti. Tam imajo na voljo ateljeje, galerijo in mnogo več. Tam se znajdejo Walt Disney, Tomi Ungerer in drugi.

Ampak ta ustvarjalna blokada je po svoje neizogibna, mar ne?

Povsem neizogibna. Ne verjamem, da na tem planetu obstaja umetnik, ki se nekega jutra zbudi in lahko ustvarja. Vzponi, padci in premišljevanje sodijo k ustvarjanju. Če se je nekdo sposoben zbuditi in ustvariti knjigo, ne da bi o njej prej več let razmišljal in preizpraševal samega sebe, je po navadi slab pisatelj in je knjiga slaba. Po svoje to ugotovijo tudi umetniki v mojem risoromanu oziroma poskušam prav to, da umetnost ne nastane čez noč, sporočiti vsakdanjim bralcem,

Kakšen je torej vaš proces ustvarjanja?

Po navadi si pripravim kup skic, kup kratkih zgodbic. V nekem trenutku vse te zgodbice in risbice spadajo skupaj in rodi se strip. Je pa to proces, ki traja vrsto let in se počasi razvija. Tako imam pravkar v svoji delovni sobi vsaj pet različnih zgodb. Sedaj je le vprašanje časa, kdaj me bo ena izmed njih prepričala do te mere, da bom naredila risoroman.

Ali to pomeni, da kakšna zgodba nikoli ne ugleda objave?

Tako je. Ni se dovolj potrudila, da bi me prepričala, da bi ji posvetila čas. (smeh)

Kaj vas je prepričalo pri zgodbi Klinike von Spatz? Oziroma kako vas je prepričala, da ste ji posvetili čas?

Pravzaprav me zgodba ni prepričala. Je pa nastajala v času, ko sem bila med založniki še zelo neznana avtorica. Nekoč sem na nekem sejmu vsa prestrašena nemškemu založniku pokazala idejo za Kliniko von Spatz. Ta ga je tako navdušila, da mi je naročil, naj jo dokončam, da jo bo objavil. In res sem jo končala. Devet let kasneje še vedno dobiva nove prevode. Zato vsem mladim ustvarjalcem polagam na dušo, da naj svoja dela pokažejo starejšim, tudi če niso povsem dokončana. Morda jih v neki skici čaka uspeh, tako kot je uspeh doživel moj risoroman. Nikoli ne veš.

Pri vaših risoromanih izstopajo predvsem barve, kajti vedno uporabljate paleto le šestih barv. Nič več in nič manj. Zakaj?

Zato, ker barve obožujem. In če se ne bi omejila že na začetku, bi ustvarila kakofonijo barv in jih kar naprej dodajala, dokler se ničesar več ne bi videlo. Zato izberem med štirimi in šestimi barvami in to so vse barve, ki jih v risoromanu uporabim. Pravzaprav cenzuriram samo sebe. (smeh) Sčasoma je to postal moj zaščitni znak.

Med evropskimi državami predvsem Francija izstopa kot tista država, ki že vrsto let goji stripovsko kulturo. Ustvarjalci so cenjeni, založniških hiš je veliko, prav tako bralcev. Kako pa je v Nemčiji?

Podobno kot v Sloveniji. Imamo le tri založnike risoromanov, od produkcije teh pa ne moreš živeti. Tako sama še veliko slikam, ilustriram, pomagam v galeriji in tako dalje. Francija resnično izstopa, ko govorimo o stripovski kulturi. Res pa je, da se tudi v Nemčiji položaj nekoliko izboljšuje. Založniki so bolj odprti in tudi javnost stripov ne dojema več kot »nekaj, kar berejo otroci«.

V sklopu festivala Tinta ste v galeriji Alcatraz postavili razstavo. Kaj si lahko ogledamo?

Prinesla sem nekaj originalnih ilustracij iz stripa Klinika von Spatz. Potem so razstavljeni neki drugi stripovski projekti. Slovenski umetnik Andrej Štular je v prostoru na podlagi mojih risb ustvaril razne skulpture. Na neki način se z razstavo sprehodite skozi zadnje desetletje mojega ustvarjanja.

Si lahko predstavljate, da danes ne bi ustvarjali stripov in bi še vedno le slikali?

Ne! Ne morem si. Stripi so del mojega življenja, prav tako ustvarjanje stripov. Brez stripov bi bilo življenje dolgočasno! (smeh)