Čeprav je bilo to socialno orodje sprva namenjeno zlasti komuniciranju med prijatelji in starimi znanci, je z različnimi aplikacijami, ki ponujajo veliko prijetnih in kratkočasnih dejavnosti, kmalu preraslo v množično zabavo in sredstvo za spoznavanje ter povezovanje ljudi s podobnimi nazori in pričakovanji. Facebook je uspešen prav zato, ker preko virtualnega sveta odgovarja na osnovne osebne in socialne potrebe. Uporabniki povabijo "prijatelje", ki postanejo novi uporabniki, ti pa privabijo nove prijatelje, ki postanejo del velike mreže. Nenazadnje danes velja, da brez profila na Facebooku skoraj ne obstajaš, saj je ta v zadnjih letih postal eno glavnih sredstev komunikacije - s klikom lahko dosežeš prijatelje kjerkoli in kadarkoli. Zdi se, da iz profila na Facebooku o neki osebi dejansko lahko izveš več kot po nekaj mesecih običajnega druženja.

Vsak uporabnik si namreč ob vstopu v Facebook ustvari svoj profil, ki ga velikokrat beremo kot "informacije o posamezniku". Tako lahko iz njega razbereš "prijateljevo" izobrazbo, kaj obožuje, katere knjige bere, s kom se druži in kakšne zamisli mu v zasebnem življenju hodijo po glavi. Profil se lahko poosebi z objavljanjem fotografij, videoposnetkov, dogodkov ("events"), pisanjem na zid ("wall") in definiranjem statusa ("What are you doing right now?"). Veliko uporabnikov pri tem poudarja tudi svojo versko ali politično pripadnost, udejstvovanje v različnih organizacijah in društvih ter izraža svoja prepričanja in vrednote.

Zaradi tega je med uporabniki Facebooka zelo priljubljeno ustvarjanje tako imenovanih skupin ("groups"). Nekatere od teh so se sčasoma, s prenosom realnega sveta na spletnega, spremenile v posebne aplikacije za izražanje mnenj, v nekaterih primerih pa tudi v "spletni aktivizem". Z odzivom na aktualne dogodke v realnem svetu so namesto pisanja (protestnih) pisem in dejanskih manifestacij začele nastajati tako imenovane skupine (politične, organizacijske, študentske ipd.), ki se jim lahko pridružiš že s klikom na "pridruži se skupini" ("join group"). Mnoge skupine na Facebooku so v zadnjem času močno pripomogle k uveljavljanju mladih. Postale so tudi učinkovito sredstvo za mobilizacijo javne podpore, kot je na primer podpisovanje peticij.

V slovenskem prostoru je Facebook kot komunikacijsko orodje vidneje prišel do izraza že ob predsedniških volitvah, ko so lahko uporabniki tega spletnega socialnega omrežja svoj glas in podporo dali predsedniškemu kandidatu, danes predsedniku države Danilu Türku. Uporaba Facebooka se je nadaljevala v volilni kampanji za državnozborske volitve 2008. Tedaj si je z namenom pridobivanja privržencev in političnih točk večina strank in njihovih vidnejših predstavnikov oblikovala svoj profil na Facebooku - tako je tudi za politike uporaba Facebooka postala skorajda obvezna.

Bolj kot sama kampanja pa je pozornost uporabnikov Facebooka pritegnilo kasnejše imenovanje Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca predsednika vlade, ki je kmalu dobilo odgovor z novoustvarjeno skupino "Skupaj proti Dimitriju Ruplu"; ta danes šteje že več kot 18.281 članov.

Podajanje mnenj na svetovnem spletu se nadaljuje z ustanavljanjem novih in novih skupin, katerih pripadniki zagovarjajo enega od polov - "za" ali "proti". Kot odgovor na aktualne slovenske dogodke so se na Facebooku začele pojavljati raznovrstne skupine z različno številnim članstvom. Reakcije na gradnjo islamskega kulturnega centra so bile na primer "Shod proti gradnji mošeje v Sloveniji", "Džamija v Ljubljani!" in podobne. Podražitev študentskih bonov za prehrano je dobila odgovor s skupino "Proti norim cenam študentskih bonov", odvzem subvencioniranih mesečnih vozovnic ljubljanskega potniškega prometa pa s skupino "Zoran Jankovič se je spravil nad študente in dijake"; negativen odgovor je dobila tudi gradnja garažne hiše pod Plečnikovo tržnico. V zadnjem času so slovenski Facebook zapolnile zlasti skupine, ki se opredeljujejo za ali proti poimenovanju ulic in trgov po Titu. Med tistimi, ki zaznamujejo aktualno politično dogajanje, so tudi skupine, ki različno obravnavajo problem izbrisanih ali slovensko-hrvaške odnose. Slednje so prisotne tako med slovenskimi kot hrvaškimi uporabniki, ki trenutno politično dogajanje komentirajo s skupinami, kot so "Rdeča luč Hrvaški", "Ne grem na hrvaško morje", "Asfaltirajmo Sloveniju i napravimo parking za Zagreb", "Istra ni slovenska, ni hrvaška, ni italijanska…je naša" ali "Proti referendumu" ter "Slovenia + Croatia = Best friends (fuck the politicians)".

Seveda se pri tako številnem seznamu skupin postavlja vprašanje, zakaj se uporabnik sploh pridruži neki skupini. Mogoče zaradi zanimivega ali humornega imena oziroma namena skupine? Morda zato, ker so se skupini pridružili vsi njegovi prijatelji? Se proklamirani namen skupine sklada z njegovimi vrednotami ali pa je samo simpatizer neke organizacije oziroma društva? Ali morda zato, da bi svetu in sebi dokazal, da "mu ni vseeno", hkrati pa meni, da njegovo članstvo v skupini lahko vpliva na drugačen izid dogodka? Prave odgovore je težko najti, saj se člani za pridružitev skupini odločajo na podlagi osebnega prepričanja. Ne glede na to veliko ljudi ustanavljanju skupin pripisuje moč izražanja javnega mnenja in s tem možnost uveljavljanja mladih. Skupina kot manifestacija lahko kaj hitro postane tudi orožje družbenega odločanja. Glede na število članov v skupinah, ki se odzivajo na aktualno slovensko dogajanje, se zdi, da ima slovenska mladina pri manifestacijah veliko kilometrine - čeprav bolj na tipkovnicah kot na ulicah. Lažje je namreč ustanoviti anonimno skupino na Facebooku kot oblikovati transparent in z njim stopiti na ulico.

Ob omenjenem regionalnem pomenu socialnega omrežja Facebook pa velja izpostaviti moč njegovih skupin v globalnem smislu, saj se jih nemalo dotika svetovno zelo odmevnih tem ali dogodkov. Nekatere naslavljajo problem ozaveščanja in skrbi za okolje, kot skupine "Save the Planet", "Stop Global Warming" ali "Stop live animal skinning in China", spet druge so bolj družbenoaktivistično naravnane ter izražajo nestrinjanje z aktualnim svetovnim dogajanjem. Naj spomnim na "Support the Monks' Protest in Burma", "1 Million against the War in Iraq", "Support the Strike in Gaza" in podobne. Večina globalno pomembnih skupin ima kar okoli milijon članov, nekatere celo več.

Ob pogledu na več kot 25 milijonov ustanovljenih skupin se lahko upravičeno vprašamo, kakšna je njihova dejanska moč, ko številke in komentarje uporabnikov s spleta prenesemo v realnost. In ali so kliki in povezovanje uporabnikov z enakimi interesi dovolj, da opozorijo na družbeno dogajanje, izrazijo mnenje o njem ter uveljavijo svoje prepričanje.

Ob tem je zanimivo že dejstvo, da nekatere države Bližnjega vzhoda vidijo v oblikovanju številnih spletnih skupin nevarnost in grožnjo, da bi postale poligon za organizacijo odporniških gibanj. V Siriji, denimo, so Facebook prepovedali zaradi verbalnih napadov na oblast in iz strahu pred oblikovanjem proizraelskih skupin, zaradi nevarnosti nastajanja aktivističnih skupin je uporaba tega socialnega omrežja prepovedana tudi v Iranu. V mnogih državah Facebook sicer ni prepovedan, se pa oblasti zavedajo njegove moči in zato nastajanje skupin nadzorujejo.

Ko govorimo o moči uveljavljanja prepričanj, ne moremo mimo množičnih medijev. Mnogi namreč izražanju mnenj preko skupin na Facebooku pripisujejo težo peticije, čeprav ta vrsta izražanja še nima formalnopravne podlage. Ustvarjene skupine, zlasti pa množičnost članstva, so za mnoge ustvarjalce javnega mnenja argument, ki mu vse pogosteje pripisujejo določeno stopnjo kredibilnosti.

Medtem ko se v mnogih državah že zavedajo moči spletnega aktivizma, v Sloveniji oblikovane skupine na Facebooku kot odraz določene miselne frakcije ali odgovor na (ne)strinjanje z aktualnimi dogodki še nimajo tolikšne teže. Postajajo sicer vse bolj kredibilno sredstvo za uveljavljanje prepričanj, vendar vse kaže, da še ne predstavljajo "nevarnosti". Zgolj vprašanje časa pa je, kdaj bo "spletni aktivizem" postal popolnoma enakovreden manifestacijam v "realnem svetu".

Ana Beno