Nenazadnje tudi The Allman Brothers Band ne sodijo med zasedbe z uspešnicami z vrha lestvic, ampak so prej rockerski kultneži. Zgolj z Rambling Man, ki jo je uglasbil in zapel prav Betts, so se leta 1973 uvrstili na drugo mesto ameriške lestvice, kar pa je vendarle več od osmega mesta skladbe Sweet Home Alabama, kot najvišje uvrstitve Lynyrd Skynyrd, njihovih neposrednih rivalov, s katerimi so ustvarili enega najbolj značilnih ameriških glasbenih žanrov, tako imenovani južnjaški rock.
Tega lahko razumemo kot odgovor ameriške južnjaške in pretežno belopolte mladeži na britansko pop invazijo ter na glasbo, ki se je centralizirala v velikih mestih vzhodne ali zahodne obale ZDA. Jug ZDA, od koder so se med veliko migracijo predvsem temnopoltega prebivalstva na sever preselile vse najpomembnejše sestavine ameriške pop glasbe, je dolgo časa ostal zgolj pri statusu zibelke. A nekateri so ostali »spodaj« in med temi je bil tudi Lonnie Mack, letnik 1941 iz Indiane, ki velja za botra južnjaškega kitarskega heroizma, torej brezkompromisno točnega in hitrega igranja, ki je soliranje na električni kitari dvignil na raven, na kateri je danes. Če je leto starejši Jimi Hendrix pri 15 letih šele začel igrati kitaro, je bil Mack pri enaki starosti že profesionalec, znan po tem, da je igral kitaro znamke Gibson tipa Flyning V, ki je kasneje postala arhetipska kitara heavy metala, prvi pa je z njo zaslovel blueser Albert King. Mack je v 70. letih poniknil v malih klubih, dokler ga v začetku 80. let ni na plan izvlekel njegov velik oboževalec – to je bil Stevie Ray Vaughn. A eden tistih, ki so Macka prav tako navajali kot izrazit vzor, je bil tudi Dickey Betts, ki je bil od njega mlajši dve leti, od Hendrixa pa tri.
Zla prometna usoda
Betts oziroma Forrest Richard Betts se je leta 1943 rodil na Floridi, v zvezni državi, iz katere so izšli tudi Lynyrd Skynyrd, ki so bili od Allmanov nekaj mlajši. Gre za dve bistveni zasedbi južnjaškega rocka, pri čemer imajo Allmani zaradi podpore Jimiju Carterju in zato, ker je bil eden od dveh bobnarjev temnopolt, levičarski politični status, Lynyrdi pa zaradi skladbe Sweet Home Alabama status desničarjev. A daleč od dogmatične zariplosti. Tudi Ronnie Van Zandt, prvoten pevec Lynyrdov, je znal javno izstopiti zoper rasizem. Preveč so se naučili od temnopoltih glasbenikov, da bi to lahko zanikali, in glasba jim je pomenila več od vsega, o čemer priča tudi številčnost oziroma neekonomičnost zasedb. Če so imeli Allmani dva bobnarja, so imeli Lynyrdi tri kitariste, prevladujoč tip kitare v obeh zasedbah pa je bil Gibson. Obe zasedbi sta doživeli tudi podobno zlo prometno usodo. Bistven del prve postave Lynyrdov, na čelu z Ronnijem Van Zandtom, je leta 1977 umrl v strmoglavljenju letala, Duane Allman in Berry Oakley, torej kitarist in basist Allmanov, pa sta umrla na motorjih. Prvi leta 1971, drugi leto za njim.
Značilnosti južnjaškega rocka sta zavezanost tradicionalnim zvrstem amerikane, kot spoja vseh severnoameriških žanrov glasbe, in veščina izvajanja. To, kar so morali britanski beatniki pridobivati ob poslušanju ameriških plošč, je bilo ameriški mladeži položeno malodane v zibko, sploh mladeži z juga. Če ne doma, je bilo vedenje na voljo pri sosedu. Betts je kot otrok začel na ukuleli, mandolini in banju, žanri, ob katerih je odraščal, pa so bili bluegrass, country in blues, nakar je v najstniških letih presedlal na električno kitaro, ko je nanj sprva izrazito vplivala glasba Chucka Berrya in tudi Djanga Reinardta.
Ubranost in čistost igranja obenem ter raznovrstna melodika, ki je presegala rock'n'roll dimenzije in je rada prehajala v jazz, ga je krasila skozi celotno kariero, katere bistven moment se je zgodil, ko je moči združil z bratoma Allman: leta 1946 rojenim Duanom in leto mlajšim Greggom, kar se je zgodilo leta 1969. Predvsem Duane je tedaj že veljal za čudežnega otroka električne kitare, saj je kot najstnik igral na posnetkih velikanov, kot sta Aretha Franklin ali Willson Picket. In ko je tedaj že etabliran Eric Clapton slišal Picketovo priredbo Hey Jude iz leta 1969, na kateri je Duane Allman odigral kitaro, si je zaželel zaigrati z njim, kar je navrglo sodelovanje pri skladbi Leyla iz leta 1970.
Neke vrste superskupina
Ko so se Allmani leta 1969 zbrali in začeli bivati v skupni hiši v mestu Macon, so bili neke vrste superskupina, sestavljena iz resda mladih glasbenikov, ki pa so že pridobili vsaj lokalni, če ne tudi širši ugled. Na primer temnopolti bobnar John Lee Johnson Jamoie je bil že uveljavljen studijski glasbenik, saj je igral na posnetkih zasedb, kakršna je bila soul duo Sam and Dave. V južnjaško okorelem Maconu je bila hiša, v kateri so se družili dolgolasci in temnopolti bobnar, škandalozna in če temu dodamo še to, da jim je bilo drugo najljubše shajališče lokalno pokopališče, je slika čudaške ekipe, ki cele dneve igra glasbo, uživa prepovedane substance ali se vozi z motorji, zaokrožena. Naslov skladbe In Memory of Elizabeth Reed je prevzet iz napisa na nagrobniku.
Allmani so svoj kultni status vzpostavili izključno z igranjem oziroma skozi sloves najboljših improvizatorjev, ki so skladbe znali po navdihu razvleči na 20 minut in več, kar so deklarirali leta 1971 na živi plošči At Fillmore East, posneti v newyorškem gledališču. Niso sklepali kompromisov. Bili so malikovalci zvoka električne kitare, ki so spremenili pravilo, da ena kitara igra ritem, druga pa solo. Obe sta igrali solo. Po njih so ta recept povzeli Thin Lizzy. So zasedba, ki se je v pop svetu uveljavila z instrumentalnimi uspešnicami, kakršna sta Jessica ali In Memory of Elizabeth Reed. Tudi Whipping Post, največja uspešnica s prve plošče, je v primerjavi s pop produkcijo tistega časa purističen blues na meji z jazzom, ki bi mu zlahka spodletelo, a mu ni. Občinstvo si je po koncu 60. let zaželelo nečesa drugega. Tudi virtuoznosti, ki so jo The Allman Brothers Band ponudili, bistveno vlogo pri tem pa je odigral kitarski svetovljan in imetnik enega najčistejših tonov rocka Dickey Betts.