Vse od leta 2000, ko je prehodna Bajukova vlada zamenjala vodstvo Vladnega urada za verske skupnosti (in ki je tudi v prihodnjih vladah zaradi pragmatičnih delitev področij med strankami ostalo nespremenjeno), se ta državni organ zapira vase, slovenska država pa beleži jasno spremembo odnosa do religije. Če je pred tem ta odnos zaznamovala predvsem skrb za vzpostavljanje razmer religijske svobode za vse, ki izhaja iz ustavnega načela enakopravnosti verskih skupnosti, je po tem obdobju kmalu postalo jasno, da v novem stoletju na Slovenskem v luči radikalno drugačnega razumevanja načela ločitve države in religije religijska svoboda vse bolj postaja privilegij velikih, etabliranih institucij. Zato v začetku poletja izdana knjiga Država in vera v Sloveniji, ki jo Urad za verske skupnosti pošilja med bralce v slovenščini in angleščini, zbuja predvsem nelagodje. Prostodušno namreč razlaga, kako naj bi državno urejanje religijskih razmer predstavljalo nič manj kot že kar civilizacijski napredek, ki dosega svoj vrh v lani sprejetem zakonu o verski svobodi. Nastal naj bi izredno demokratično, strokovno podprto in konsenzualno.

Kakšna optika pači pogled direktorju urada, da lahko zapisuje takšne cinizme, lahko le slutimo. Dejstva o sprejemanju nove religijske zakonodaje pa govorijo sama zase. Specializirani državni organ je priredil nekaj zaprtih posvetov za pripadnike verskih skupnosti. Če bi pričakovali, da smo strokovnjaki, ki se znanstveno ukvarjamo s preučevanjem sodobnih religijskih dogajanj, na teh posvetih dobrodošli, bi se zmotili. Ne le, da so državni uradniki, v slovenskem upravnem sistemu pristojni za religijske zadeve, sistematično ignorirali pozive domačih družboslovcev in bojkotirali razne oblike javne razprave, ki smo jih prirejali - še več, ko smo se hoteli udeležiti razprav, ki jih je organizirala država, so najmanj enkrat sociologom poskušali preprečiti vstop v dvorano. O religijskih tematikah naj bi torej razpravljali le predstavniki registriranih religijskih skupin, od strokovnjakov pa le nekateri pravniki. Kot da je pravna stroka pri svojem kodificiranju širše družbeno dogovorjenih pravil v formalnopravno normo vsevedna, družboslovne teorije in empirični podatki o razmerah "na terenu" pa za oblikovanje zakonodaje niso pomembni. Tako smo se ad nauseam naužili za lase privlečenih mednarodnih primerjav, ki naj bi utemeljile nov zakon - kot da bi dobra, funkcionalna zakonodaja lahko nastala s preprostim prenašanjem abstraktnih pravnih norm iz drugih okolij.

Cerkev svete preproščine

Da vse prijavljene verske skupnosti vendarle niso tako zelo zadovoljne z novim zakonom, kot nas vztrajno prepričuje urad, najbolj zgovorno priča dejstvo, da je znotraj ene izmed njih nastal celo alternativni predlog religijskega zakona - kasneje je postal znan po poslancu, ki ga je vložil v parlamentarno proceduro, kot t.i. Guličev zakon. A poslanci vladajoče koalicije so dvakrat presodili, da ti alternativni predlogi niso primerni niti za razpravo, hkrati pa kljub tako rekoč enoglasni kritiki strokovne družboslovne javnosti sprejeli vladni zakon. Res z vsemi glasovi v času sprejemanja v dvorani prisotnih poslancev, kot ni pozabil poudariti direktor Urada za verske skupnosti - a je bilo teh glasov zaradi obstrukcije celotne opozicije (potem ko je bilo zavrnjenih 79 vloženih dopolnil) zgolj 46. V Sloveniji smo torej glavni zakon o tako pomembnem področju, kot je religijsko, sprejeli s preglasovanjem (zdaj čaka na presojo ustavnega sodišča, kamor ga je poslal državni svet). En glas več od polovice je bil dovolj za izražanje zadovoljstva nad konsenzualnostjo in demokratičnostjo, urad pa nam tokrat ni serviral za primerjavo Madžarske, s statistikami katere nas je vztrajno zasipal v času pred tem - tam namreč zaradi občutljivosti področja vse spremembe religijske zakonodaje potrjuje dvetretjinska parlamentarna večina.

Problematičen odnos slovenske države do religije se ni začel s sprejemanjem zakona o verski svobodi. Da je nekaj hudo narobe, smo zaslutili leta 2003, ko sta dve manjši verski skupnosti sklicali tiskovno konferenco, na kateri sta javnost obvestili o nedelovanju Urada za verske skupnosti, hkrati pa prek svojih odvetnikov državi zagrozili s tožbo. Kmalu se je izkazalo, da na odgovor vladnega organa čaka kar deset religijskih skupin, ki so po takrat veljavnem zakonu prijavile svoje delovanje, pristojni organ pa jim na to dolge mesece ni niti odgovoril.

Družboslovcem z običajnimi sredstvi, kot so nastopi na konferencah, objavljanje strokovnih in poljudnih člankov, pojavljanja na televiziji in radiu, ni uspelo prebiti vztrajne in popolne ignorance državnega organa. Zato smo se nekateri odločili za drugačen, v očeh mnogih nenavaden in tudi tvegan pristop. Še z dvema kolegoma smo v času, ko vladni Urad za verske skupnosti že nekaj časa očitno ni opravljal svojih nalog, z vso temeljitostjo in resnostjo zastavili svojevrsten projekt (z vidika družboslovne metodologije bi ga lahko označili za opazovanje z udeležbo): začeli smo formalni postopek ustanavljanja verske skupnosti, ki smo jo poimenovali Cerkev svete preproščine (podrobnosti o naši cerkvi lahko najdete na spletu). Ubesedili smo našo doktrino, ki temelji na verovanju v človeka in njegovo racionalnost. Opredelili smo po naši presoji religiozne razsežnosti te doktrine, ki temeljijo na posameznikovem sprejemanju lastne presežnosti (transcendence), in jih utemeljili s pomočjo klasičnih filozofskih tekstov (Hegla, Kanta in Heideggra). Tako smo skupaj z navedbo podatkov o sedežu in predstavnikih organizacije ter predložitvijo pravil delovanja (statut) izpolnili pogoje, ki jih je zahteval takratni zakon za prijavo verske skupnosti, in dokumentacijo predložili pristojnemu državnemu organu. Urad je prijavo delovanja Cerkve svete preproščine (CSP) najprej ignoriral, po nekaterih upravnih pritiskih pa je prvič v svoji zgodovini izdal odločbo, in sicer negativno, s katero je prijavo zavrnil.

Z razlogi zavrnitve se nismo strinjali, zato smo sprožili spor pred upravnim sodiščem, ki je po dobrem letu dni odločilo v našo korist. Po pritožbi urada je tudi vrhovno sodišče presodilo v naš prid in vrnilo postopek nazaj na upravno sodišče, kjer smo spor pred kratkim spet, tokrat že tretjič, po dobrih štirih letih dobili. A urad zdaj od CSP zahteva novo vlogo, ki naj bi izpolnjevala zahteve v vmesnem času sprejetega zakona o verski svobodi. Pred utrujenimi prijavitelji je torej dilema, ali spet preko sodišča poučiti za religijo pristojni državni organ o nedopustnosti retroaktivnosti pravnih norm (urad mora vlogo CSP obravnavati po pravilih, ki so veljala v času, ko je bila vloga predana) ali pa končno sprejeti bridko usodo borcev z mlini na veter in skleniti, da v Sloveniji pravna veja oblasti deluje (sicer s svojim tempom, ki zahteva kar nekaj potrpežljivosti, vztrajnosti in energije), nimamo pa učinkovitih mehanizmov, ki bi sodne odločitve mimo samovolje državnih uradnikov spravili v praktično življenje.

A ne glede na končni rezultat sodnega spora je CSP večino svojih ciljev že dosegla: na neki kritični točki smo prevetrili delovanje Urada za verske skupnosti, ki je kmalu po začetku našega projekta v kratkem času registriral večji del prej popolnoma zapostavljenih religijskih skupin, hkrati pa nam je vsaj do neke mere uspelo odpreti temeljno teoretsko in praktično vprašanje o tem, kaj danes religija sploh je in kdo ter v skladu s kakšnimi merili o tem odloča. Pa čeprav se to v novi religijski zakonodaji ne pozna.

Diskriminacija manjših verskih skupnosti

Zakon o verski svobodi je problematičen z različnih vidikov. Predvsem je diskriminatoren do manjših verskih skupnosti in v številni točkah nejasen. Postavlja previsoke pogoje za registracijo in tako onemogoča številnim religijskim skupinam pridobitev ustreznega formalnega statusa. Občutno več kot polovica do sprejetja novega zakona pri uradu že prijavljenih verskih skupnosti in več kot štiri petine vseh pri nas delujočih religijskih skupin (tudi tistih, ki niso formalno registrirane kot verske skupnosti) namreč ne izpolnjuje nove zahteve po stotih polnoletnih članih s stalnim bivališčem v RS. Zakon tudi vzpostavlja razliko med registriranimi in neregistriranimi verskimi skupnostmi ter s preprečevanjem registracije številne skupine izključuje iz reguliranega področja. S tem država izgublja pregled nad delovanjem teh skupin, hkrati pa jih potiska v položaj, ko bi se upravičeno lahko čutile zapostavljene in prikrajšane (ter posledično nemara začele izgubljati tudi lojalnost obstoječemu pravnemu redu?). Tovrstno zapostavljanje je ne le nerazumljivo, nekoristno oziroma celo potencialno škodljivo, temveč tudi povsem nepotrebno. Ambicija urediti položaj RKC tako, da bosta končno zadovoljni tako naša največja verska skupnost kot država, je povsem na mestu. A zakaj pri urejanju položaja največje verske skupnosti hkrati zapostavljati manjše - tiste, ki bi zaradi svoje ranljivosti morale biti s strani države, prav nasprotno, deležne pozitivne diskriminacije, da bi v razmeroma monokolturnem okolju naše družbe lažje preživele?

Monopolnost ene religije

Slovenska država se v zadnjih letih očitno bolj kot za zagotavljanje enakopravnih pogojev za različne akterje na religijskem področju trudi simbolno in materialno utrjevati položaj velikih cerkva. Kako si drugače razlagati dejstvo, da kljub neštetim javnim intervencam različnih sociologov, ki že leta v veter kričimo o nedoumljivosti formalnega razlikovanja med cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi, saj je cerkev le eden izmed tipov verskih skupnosti, podobno kot denominacija, kult ali sekta, v naši zakonodaji po novem vseeno govorimo o cerkvah in drugih verskih skupnostih, čeprav za to ne obstajajo družboslovno utemeljeni razlogi - razen občutka največje med cerkvami, da ne spada v isto formalno kategorijo kot velika večina verskih skupnosti. In tako se bomo prav mogoče kmalu znašli tudi pred čisto praktičnimi pravnimi dilemami, ko bomo morali razpravljati (pred sodišči?), ali je denimo Scientološka cerkev res cerkev ali nemara verska skupnost.

A zakaj sploh zgubljati toliko časa in energije za vprašanja novih religijskih gibanj, ki sicer po svojem številu mogoče res predstavljajo večino med delujočimi verskimi skupnostmi, a so vse po vrsti zanemarljivo majhne, saj pripadniki vseh skupaj štejejo komaj odstotek prebivalstva? Razlog tiči v dejstvu, da na pogled zanemarljiv delež pripadnikov ne more biti merilo za presojanje njihove religijske svobode. Demokracija namreč še zdaleč ni zgolj sistem pravil, ki jih postavlja večina, temveč kompleksen sistem različnih mehanizmov, ki skrbijo za spoštovanje osnovnih pravic različnih manjšin. Vprašanje verske svobode se zato veliko bolj lomi na majhnih, drugačnih, v očeh večine včasih čudnih, nemara smešnih skupinah kot pa na prevladujoči religiji.

Nova slovenska zakonodaja pa raje, kot da bi se ukvarjala s tovrstnimi dilemami religijske svobode, uvaja v pravni red koncepte, kot je na primer obča koristnost religije, čeprav je kaj takega z vsebinskega vidika težko razumljivo. Religija je vendar kompleksen fenomen, ki sam po sebi ni nekaj pozitivnega ali negativnega, temveč v sebi nosi tako konstruktivne kot destruktivne potenciale, naloga države pa je ustvariti takšne družbene razmere, ki bodo brzdale negativno in vzpodbujale pozitivno. A v slovensko zakonodajo se je, preko neke odločbe ustavnega sodišča o denacionalizaciji, kjer je bilo treba upravičiti poseben status RKC v odnosu do drugih fevdalnih lastnikov po vojni nacionaliziranega premoženja, postopoma zavlekel koncept religije kot obče koristne zadeve.

In spet se je težko znebiti občutka, da je temeljni namen zakona poskrbeti za interese največje verske skupnosti, pa čeprav je za to treba krepko spremeniti dolgo ustaljeno razumevanje načela ločitve religije in države. Najboljši primer za to je verjetno težko spregledljiva penetracija teologov v državne ustanove. Nič ni narobe, če država zagotavlja duhovno oskrbo vojakom, ki opravljajo svoje naloge v razmerah, ki so še posebej stresne in ne dovoljujejo zadovoljevanja njihovih religijskih potreb (oziroma izvrševanja njihovih religijskih pravic) na običajne načine. Vojakom, ki v skrajnem primeru državi služijo tudi za ceno svojega življenja, je država verjetno dolžna še kaj več. A ko se duhovna oskrba interpretira in v praksi izvaja na izjemno širok način, so zadeve drugačne. Danes smo v praksi priča državnim romanjem v svete kraje, širitvi duhovne oskrbe na družinske člane vojakov in policistov, v primeru policijskega vikariata pa po predlogu novega konkordata kar na vse zaposlene na ministrstvu za notranje zadeve, torej tudi na administracijo. Ko posvečeni teologi (duhovniki) opravljajo službe državnih uradnikov, v nekaterih primerih v uniformah z državnimi simboli, ko spovedujejo vojake in policiste, jih poročajo, krstijo njihove otroke, po nekaterih težnjah pa naj bi vse to počeli tudi za druge delavce na MNZ, je seveda vprašanje o izvajanju ustavnega načela ločitve države in religije še kako upravičeno.

In še enkrat: če RKC razume načelo ločitve kot ostalino starih, preddemokratičnih družbenih razmer, kot nekaj, kar je v današnjem času treba odpraviti, to lahko na neki način razumemo - čeprav se s tem ne strinjamo. Ko pa se tako začne obnašati država, to postane problem, ki ga je nujno nasloviti. Razsvetljensko načelo ločitve vrednostnih sfer namreč ni nekaj, kar bi si izmislili do religije sovražni socialistični ali komunistični režimi, temveč je dosti starejše in korenini v točki, ko se je zahodni svet z razsvetljenskimi procesi prelomil v modernost. To načelo namreč odpravi in prepreči monopol ene same religije in s tem šele omogoči polnovreden obstoj tudi drugim, tako religijskim kot nereligijskim pogledom na svet. Načelo ločitve tako ni sovražno do religije kot take, čeprav odpravlja njen absolutni vpliv na mnoge sfere družbenega življenja. Nasprotno: ločitev religije in države šele zares omogoči religijsko svobodo v pravem, modernem pomenu tega koncepta. Svobodo, ki ne velja samo za eno, prevladujočo, edino pravo religijo, temveč svobodo za vse, tudi drugačne, za mnoge čudne ali nemara tudi smešne svetovne nazore. Zato kakršno koli odpravljanje načela ločitve države in religije z vidika sodobne pluralne družbe ne more biti sprejemljivo.

Dr. Aleš Črnič, FDV, vodja religiološke sekcije Slovenskega sociološkega društva