V tem duhu sta k razmisleku o tem, ali je nasilje religijam imanentno ali pa so vere zlorabljene, povabila 17 nazorsko, generacijsko in poklicno različnih avtorjev in avtoric, med njimi "teiste, ateiste in agnostike". Vabilu so se odzvali nemški egiptolog Jan Assmann, norveški religiolog Christian Moe, slovenski filozofi, teologi in religiologi Tine Hribar, Andrej Ule, Vinko Ošlak, Janez Juhant, Jože Kraševec, Ivan. J. Štuhec, Aleš Črnič, Marjan Smrke, Osman Đogić in številni drugi. Odgovori so različni, druži pa jih skupno izhodišče: pripravljenost spoznati stališče drugega in sprejeti njegovo različnost, je poudaril Peter Kovačič Peršin in se zavzel tudi za dialog med religijo in sekularno družbo. Smeri dialoga so nakazali udeleženci predstavitve.
Đogić je prepričan, da islam napeljuje k nasilju, toda nasilje je del življenja in religija je del življenja... Kraševec religijo vidi kot žrtev nasilja. Za Cvetko H. Toth je religija smiselna, če prehaja v etiko in učinkuje kot etika. Ošlaku je religija vir zla, v njej vidi poskus človeka, da bi se približal Bogu. "Zato so religije obsojene, da končajo v nasilju." Nekaj drugega pa je zanj razodeta vera. "V tem primeru se Bog spusti k človeku."
Smrke je v prispevku o religijski mimikriji razmišljal o jugoslovanskem konfliktu: "Karadžiću je bila religija rokavica, da je lahko roka, s katero je opravil zločin, ostala čista, pravoslavna cerkev pa mu je pri tem asistirala," je dejal. Za Črniča pa je religija fenomen, ki nosi potencial tako za dobro kot za zlo. "Po pol stoletja socializma smo spoznali zgrešenost pojmovanja, da so religije le nekaj slabega, a zdaj gremo v novo skrajnost. O religijah nekateri govorijo, kot da bi bile samo dobre. Tudi to ne drži."
