Kadar koli se je tako moj oče, ki mu je zaradi tega, ker je delal "na banki", pripadla funkcija družinskega finančnega ministra, zatopil v svoje debele fascikle, je bilo to znamenje za preplah. Bolj ko je on prešteval položnice in virmane, bolj je bilo neizogibno, da bo javnost, v tem primeru mamo, brata in mene, obvestil, da bo šlo, če ne prenehamo brezglavo zapravljati, vse skupaj "u božju mater".

Če prevedem, je menil, da bomo brez konsolidacije družinskih financ padli v recesijo in se nevarno približali nelikvidnosti. Zato je predlagal radikalni rebalans našega proračuna.

Običajno je to pomenilo grožnjo, da bova z bratom ostala brez nezasluženih privilegijev, brez keksov jaffa in bombonov šumi recimo, ob resnejših poglobitvah naše dolžniške krize pa je omenjal celo strukturno finančno reformo, ki bi za nedoločen čas prestavila nakup maminih novih škornjev in obnovo kopalnice.

A ravno, ko je bilo treba uvesti najstrožje finančne ukrepe, sem jaz v želji po novih supergah začel jamrati, da so mi stare premajhne, moj brat pa nas je obvestil, da so izdali še večji in še debelejši etimološki slovar, brez katerega mu živeti ni.

Že sprejete reforme so tako na družinskem referendumu z veliko večino pogorele in našemu finančnemu ministru ni preostalo drugega, kot da pospravi fascikle, pozabi na varčevanja in rebalanse, poveča limit na tekočem računu in svoje razvajene otroke, navajene zapravljati denar, ki ga ni, odpelje v šoping.

Nič čudnega torej, da je bilo "stanje na tekočem računu" v naši hiši tabu tema in da je v njej zavrelo, kadar koli je mama kupila kaj na manj kot sedemnajst obrokov.

A po tihem sem že od malega sumil, da je za naše večno utapljanje v rdečih številkah krivo predvsem to, da moj oče ni bil ravno najbolj nadarjen finančni minister. Glede na to, da ni imel ekonomske izobrazbe in da si z matematiko nista bila ravno na ti, je bila to pač dokaj logična razlaga.

In nato nekega dne zaslišim gospoda doktorja Janeza Šušteršiča, ministra za finance v naši vladi, kako izgovarja besede mojega očeta: "Od zdaj naprej moramo pa res varčevati!"

Zakopal se je, pravi, v svoje debele fascikle in ugotovil, da bomo brez konsolidacije javnih financ padli v recesijo in se nevarno približali nelikvidnosti. Zato predlaga radikalni rebalans proračuna.

Če prevedem, meni, da bo šlo, če ne prenehamo brezglavo zapravljati, vse skupaj "u božju mater".

Doktor Šušteršič je dodal, da bomo državljani ostali brez nezasluženih privilegijev in da bo zaradi dolžniške krize treba izvesti tudi strukturno finančno reformo, ki bo za nedoločen čas prestavila številne investicije.

Nič več keksov jaffa, nič več bombonov šumi, otroci, nič novih škornjev za naše mame, če prav razumem.

Poslušam tako jaz ministra za finance v naši vladi in po dolgih letih presenečen ugotavljam, da ni bil moj oče, o katerega ekonomskih sposobnostih sem od nekdaj malce dvomil, nič manj genialen ekonomist od njega.

Še več, ugotavljati, da ne moremo večno s krediti odplačevati kreditov in v nedogled povečevati minusa na tekočem računu ter ob tem napovedovati najstrožje finančne ukrepe in groziti z vsesplošnim varčevanjem, vse to je znal nekoč, še v socializmu, moj oče početi še veliko bolj resno in zaskrbljeno od doktorja Šušteršiča.

In bojim se, da tudi s povsem enakim učinkom.

Kot nekoč moj in še marsikateri drugi oče od silne ljubezni v nekem trenutku ni znal več presoditi, ali njegov otrok res tako zelo nujno potrebuje najnovejši CD-predvajalnik, dva gameboya, kolo z osemnajstimi prestavami, najdražjo nogometno žogo, štiri joysticke, večji televizor s stodvajsetimi programi in troje različnih allstark, tako se bo tudi doktor Šušteršič kot že mnogi finančni in drugi ministri pred njim kmalu zmeden spraševal, ali morda njegovi otroci res tako zelo potrebujejo nov blok termoelektrarn, dvesto osemkolesnikov in najnovejše tablične računalnike.

In na vodi čutim, da bo tudi doktor Šušteršič, tako kot nekoč moj oče, po vseh teh apokaliptičnih besedah na koncu vendarle pospravil fascikle, pozabil na varčevanja in rebalanse, povečal limit na tekočem računu in svoje razvajene otroke, navajene zapravljati denar, ki ga ni, odpeljal v šoping.

Če vam namreč to kaj pove, nama z bratom v najinem otroštvu nikoli ni nič primanjkovalo in sva v njem neizmerno uživala, medtem ko je moj oče moji mami nedavno obljubil, da bosta jeseni končno res obnovila tisto kopalnico.

Samo še čez poletje malce stisneta zobe in se, recimo, odpovesta nakupu njenih novih škornjev, je še dodal.