Po 16 letih še vedno stopica na mestu, vlada pa je v veliki naglici dala na mizo nov predlog (brez vsakršnih analiz), kako bo organizirala (privatizirala, razkosala...) Lipico, da bo začela nesti že dolgo obljubljena zlata jajca. Nazadnje je to storila (Janševa vlada) pred petimi leti, ko jo je razdelila na javni zavod Kobilarna Lipica in gospodarsko družbo Lipica Turizem. To naj bi naredili zaradi bolj transparentnega financiranja, možnosti tržnega obnašanja in povezovanja z lokalnimi skupnostmi v turistični dejavnosti, ureditve kadrovskih razmer...

A nič od tega se s cepitvijo Lipice ni uredilo. To je v svoji reviziji zapisalo tudi računsko sodišče. Ugotovilo je, da je bila družba Lipica Turizem ustanovljena, ne da bi vlada poprej pripravila analizo pogojev za njeno uspešno poslovanje, za nameček ji je določila prenizek osnovni kapital (le 7500 evrov), ki je družbo ugonobil že v startu. Tako ji je država dala brezplačno v najem oba lipiška hotela, igrišči za tenis in golf... Za te objekte ji ne plačuje niti najemnine niti stroškov amortizacije, zavarovanja, varovanja in uporabe stavbnih zemljišč. Objekte torej trži gospodarska družba, stroške pa plačujemo davkoplačevalci.

A ker je niti to ni moglo ohraniti pri življenju, so ji poviševali tudi delež, ki naj bi ji pripadal od obiska kobilarne, od ogledov predstav lipiške jahalne šole, od voženj s kočijo, turističnega jahanja... Seveda v škodo javnega zavoda in državnega proračuna, kajti več denarja je iz tega naslova dobila gospodarska družba, manj ga je ostalo javnemu zavodu in več ga je morala kobilarni zagotoviti vlada iz državnega proračuna. Tako ne preseneča, da so posledično stroški na konja, ki so podlaga za to, da dobi kobilarna proračunski denar za rejo in vzrejo lipicancev, vzhajali kot testo za krofe. Računsko sodišče je ugotovilo, da so za leto 2007 znašali 5025 evrov na konja, v letih 2008 in 2009 pa že 7600 evrov.

Revizorji so ministrstvu za kmetijstvo in okolje zato nedavno naložili, naj jasneje opredeli normative reje in vzreje konj, na podlagi katerih bo Lipici v prihodnje odmerjalo denar. Na računskem sodišču tudi pričakujejo, da bodo kmetijci povedali, ali površine, ki so v Lipici namenjene golfu, potrebujejo za pašo konj in pridelavo sena ali ne. Nenavadno pa je, da bo država odgovore na ta temeljna vprašanja iskala šele 16 let po tistem, ko je postala 100-odstotna lastnica Lipice. Jo je doslej financirala kar tako, na lepe oči?

Dokaz, da razmere v Lipici niso rožnate, je tudi pingpong, ki sta ga nedavno odigrali ministrstvi, pristojni za kmetijstvo in za kulturo, ko sta si med seboj podajali odgovornost za Lipico. Zadnjih šest let so bili tam glavni kulturniki (tako je hotel minister za kulturo v prejšnji Janševi vladi Vasko Simoniti), zdaj so ti Lipico, ki je z zakonom opredeljena kot kulturni spomenik državnega pomena, znova podtaknili kmetijcem. Z izgovorom, da sami nimajo "znanja in prakse z rejo in vzrejo konj". Kmetijci, ki nimajo prakse z upravljanjem kulturnih spomenikov, so se temu sicer upirali, a je v ministrskem dvoboju Žiga Turk - Franc Bogovič krajši konec potegnil slednji. Tako so Bogoviču, ki ne obvladuje niti konglomerata, ki je nastal z združitvijo kmetijskega in okoljskega ministrstva, z Lipico obesili za vrat še eno utež.