Minister se ne ukvarja denimo z dejstvi, da njegovo ministrstvo po podatkih za leto 2009 namenja plače za 814 zaposlenih v nacionalnih gledališčih, za 524 v muzejih, za 65 v obeh galerijah in za 138 zaposlenih v nacionalni knjižnici. Ne, ministra je doslej zanimalo izključno sedem zaposlenih v Javni agenciji za knjigo in osem zaposlenih v Slovenskem filmskem centru, edinih institucijah, ki opravljata javno službo v podporo knjigi in filmu. V epilogu sage o njunem morebitnem ukinjanju je nazadnje sklenil, da država financira le še plače treh zaposlenih v vsaki od agencij.

Zakrožile so različne teorije, zakaj je bila ministrova pedantna skrb namenjena prav knjigi in filmu. Od teh, da skuša (nekdanji) resetator čim bolj omejiti vsa področja, ki ne igrajo na vižo ustvarjanja kapitala. Do teh, da je ugonabljanje kulture in knjige pametna politična naložba, ki vzgaja neuke bodoče volilce. V obtoku pa je še tretja teorija, ki je manj privlačna, ker ni paranoična, hkrati pa je banalna. Govori namreč o tem, da so rokohitrski ukrepi varčevanja, ki zvenijo kot slaba šala na račun kulturne politike, zgolj dokazi nepoučenosti novega pristojnega ministra. K teoriji, ki sodeč po ministrovem nastopu stoji na krepkih nogah, bi šlo dodati, da je ob ignoriranju zdravih temeljev kulturne politike minister zanemaril tudi kulturno ekonomiko, četudi je z navajanjem izključno nebistvenih količinskih podatkov komu gotovo zbudil vtis, da ga zanima prav ta.

Nepoznavanje področja seveda ni nujno usodno, če se ga ustrezno "zdravi". Kot vsaka dobra odločitev se tudi kulturna politika začne s komunikacijo in postavljanjem vprašanj bolje informiranim. In ker aktualna politika ni tista, ki bi za upravičevanje javne podpore in utemeljevanje varčevanja v kulturi uporabljala relevantne številčne podatke, je na kulturnikih, da prevzamejo pobudo in se zavzamejo za čim bolj transparenten zagovor kulturne ekonomike. Pogovor o številkah lahko brez večje škode povsem nadomesti razpravo o sicer neizpodbitnem poslanstvu kulture. Številke v kulturi, če le niso instrumentalizirane, od nekdaj kažejo, da se investiranje vanjo splača. Ne financiranje vsega in ne nujno kratkoročno, splača pa se dolgoročno pod pogojem definiranja ciljev in strategije njihovega doseganja.

Medtem ko v Sloveniji varčevanje čaka prav vsa področja, ponekod v Evropi med varčevalnim cunamijem kultura ostaja častna izjema.

Edino francosko ministrstvo, ki je zadržalo višino svojih sredstev v proračunu, je ministrstvo za kulturo. Pa ne nujno zato, ker bi "kulturniškemu lobiju" končno uspelo prodati svoje mantre o kulturni biti "mladoekonomistom". Francoski primer je posledica strategije, ki je za nosilko prihodnjega razvoja družbe določila tudi kulturo. Že danes lahko zaradi vlaganj Francozov v svoje pisatelje na Brniku kupimo njihove knjige. Ko se bomo čez pet let sprehajali po kakšnem večjem letališču v Evropi in tam ne bo mogoče kupiti niti ene knjige slovenskega pisatelja, se bomo lahko z vso resnostjo spomnili Žige Turka.