Že med obiskom papeža Benedikta XVI. v Sultan Ahmetovi mošeji v Istanbulu me je spreletel srh. Ne zato, ker je bilo med mošejo in Hagio Sofijo peklensko mrzlo, ampak zaradi misli na to, kakšen bi bil svet videti, če bi se katoliški in pravoslavni kleriki zbratili z muslimanskimi in se polastili družbe. Le koga bi si izbrali za skupnega sovražnika?

Na starem rimskem hipodromu sem videl eno tistih prikazni, iz katerih je napisano Janezovo razodetje. Nebo je posivelo kot vrečevina in podobne prikazni, ki napovedujejo konec našega sveta. Benedikt XVI. je bil po obisku pri pravoslavnem patriarhu Bartolomeju v družbi velikega muftija Mustafe Cagricija. Skupaj sta izstopila iz mercedesa in šla pod prelepo Sinanovo kupolo. Pred mirhabom sta oba sklenila roke pred seboj, se postavila z obrazom proti Meki, zdelo se je, da skupaj molita v popolnem medsebojnem razumevanju. "Moliva skupaj za bratstvo in človeštvo," je rekel papež. Mufti mu je podaril modro keramično ploščico z golobom, papež pa njemu sliko s štirimi golobi. En bog, veliko poti do njega. Povsod golobi.

To je bilo leta 2006, ko je bil spopad civilizacij še v polnem razcvetu. Petnajst let pred tem sem hodil od Sarajeva do Teherana in govoril z maronitskim patriarhom v Betlehemu, s pokojnim duhovnim vodjo Hamasa šejkom Ahmedom Jasinom, koptskim papežem v Kairu, z iranskimi ajatolami v Teheranu in na Dunaju, s katoliškimi menihi v Jerihu, z armenskimi popi v Jeruzalemu, s katoliškim duhovnikom v neprebojnem jopiču v Belfastu, s sufijskim šejkom el Jakhodom v Omdurmanu, s katoliškimi duhovniki v Medžugorju, z južnosudanskim katoliškim škofom v Rumbeku in s srbskimi popi v Foči, Prijedoru in Omarski. Pa sem jih naštel samo nekaj. Vsi so govorili o ljubezni do človeštva.

Medtem so na Irskem katoliki z dinamitom metali v zrak anglikance, ki so nanje streljali z vojsko in policijo. V Jeruzalemu so muslimani Hamasa metali v zrak avtobuse Judov, ki so jim pred nosom mahali s Staro zavezo kot dokumentom o večni božji lasti nad njihovimi nepremičninami. Hkrati so voditelji Hamasa nekoliko tiše razlagali, da je njihov pravi sovražnik laična politična organizacija Fatah, ki je iz politike vrgla boga. V Bosni so pravoslavni popi blagoslavljali orožje gangsterskih milic, ki so požigale vasi, z noži klale moške in jih metale v Drino med kriki posiljenih žensk. Katoliški duhovniki iz Medžugorja, Širokega Brijega in Mostarja so ščuvali fašistične paravojaške hrvaške enote, da so požigale muslimanske in srbske vasi in pobijale prebivalstvo. V Libanonu so vojaki krščanske Falange po begunskih taboriščih veselo pobijali muslimanske in agnostične Palestince. V Iraku so najprej letala vesoljnega krščanstva zravnala z zemljo vse, kar je stalo pokonci. Sunitski muslimani z eno božjo zastavo so v zrak metali šiitske muslimane pod drugo zastavo, ki so jim odgovarjali z brzostrelkami in bombami. Oboji skupaj so potem začeli pobijati kristjane in jih milijon izgnali iz države. Kristjan Tarik Aziz je bil zunanji minister ateista Sadama Huseina, zamera je bila velika. Spotoma so krščanske vojske razdejale, kar je ostalo od Afganistana, in stopile v polemiko z vsemi ločinami azijskega islama. Muslimani in kristjani v Sudanu so po tridesetih letih vojne za božje kraljestvo razcepili državo in vsak na svoji strani meje pobijajo ljudi, ki verjamejo v duhove prednikov. Vmes je med državami potovala vojska božjega upora in za seboj puščala razdejanje. Katoliška cerkev je na planetu spotoma legalizirala duhovniško pedofilsko subkulturo in sprožila val institucionalnih posilstev katoliških otrok, medtem ko je najbolj gorečim muslimanom uspelo pobiti več muslimanskih otrok kot Američanom. Prvo desetletje enaindvajsetega stoletja so po krivem imenovali spopad civilizacij. To je bila vojna med organiziranimi religijami, ki so v prve vrste poslale verske blazneže.

Kjer koli se vojske sklicujejo na boga, so okoli njih množična grobišča. Ko se kler katere koli religije spusti v politiko, je prvi rezultat najvišja stopnja brezglavega nasilja in okrutnosti brez primere. To je približen seznam. Veliko sem jih izpustil, upam, da ne bodo užaljeni.

Lani so se na Tahrirju v Egiptu laični egiptovski protestniki soočili z ešaloni paravojaške policije, ki je na miroljubne politične demonstracije odgovorila s solzivcem, pendreki in streljanjem. Ubili so osemsto demonstrantov. Laična milijonska množica je vztrajala pri političnih protestih in je vztrajala pri nenasilju. Sklicevali so se na človekove pravice, enakopravnost, pravni red in ekonomsko pravičnost. Nihče ni klical na pomoč nobenega boga. Ko je goreči muslimanski klerik hotel pridigati na Tahrirju, so mu rekli, naj gre s trga in pridiga na ulici. Demonstranti so bili miroljubni in niso dovoljevali sovražnega govora. Na Tahrirju ni bilo nobenega nasilja in nihče se ni čudil, ker ga ni. V petek so bile molitve. V središču so molili pripadniki Muslimanskih bratov, krščanski Kopti pa so okrog njih sklenili obroč in jih varovali. Vsi so se čudili, ker kristjani in muslimani mirno stojijo drugi ob drugih in se ne pobijejo. Nihče pa se ni čudil, ker se niso stepli sindikalisti, socialni demokrati, nacionalisti in fanatiki socialnih mrež na internetu. Ko so nastopile cerkve in mošeje, je bilo treba delati red. Ko so prevzeli nadzor nad egiptovsko politiko, je bilo nenasilne revolucije konec, pogovarjajo se samo še o stopnji nasilja.

Ampak dokler so katoličani, pravoslavci in muslimani v verskih vojnah, do katerih pride zaradi skupne ljubezni do človeštva in skrbi za družino, imamo versko neorganizirani državljani še kakšno možnost. Zdaj so začeli sklepati zavezništva. Najprej so se spravili na najmanjšo manjšino v družbi, ki ne ogroža nikogar razen bolne fantazije v krila oblečenih moških. Na naslednjem referendumu se bomo odločali o zažiganju čarovnic.