Dan prej je namreč v streljanju v središču mesta neki varnostnik nekoga ubil, nakar so se jezni meščani prek spletnih družabnih omrežij in mobitelov dogovorili za veliko protestno zborovanje pred železniško postajo. Demonstracije so navsezadnje padle v vodo, potem ko so oblasti San Francisca tik pred napovedanim shodom na širšem območju železniške postaje za tri ure izključile oddajnike signala mobilne telefonije.

Novice, kot je zgornja, smo v preteklosti lahko slišali samo od dopisnikov iz Afrike ali Bližnjega in Daljnega vzhoda. Po novem se svobodnih medijev in socialnih orodij liberalnokapitalistična buržoazija boji enako panično, ko se jih bojijo arabske in kitajske vladajoče elite. "Prost pretok informacij je mogoče uporabiti v dobre, pa tudi v slabe namene. Kadar se spletna družabna omrežja uporablja v slabe namene, jih je treba ustaviti," je izjavil britanski premier James Cameron po nedavnih neredih v Londonu in za državljansko vojno obtožil facebook in twitter.

Cameron je, saj ste opazili čuden naglas, spregovoril v brezhibni kitajščini: člani politbiroja centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske so leta opozarjali, da "je prost pretok informacij mogoče uporabiti v dobre, pa tudi v slabe namene", in da je spletna družabna omrežja, "kadar se jih uporablja v slabe namene, treba ustaviti". Toda na Zahodu so to razumeli kot grobo kršenje človekovih pravic: ko so tovariši iz politbiroja med "slabe namene" spleta uvrstili "rušenje obstoječe ureditve", so jih brž poučili, da se temu reče demokracija.

Internet in mobilna telefonija so bili, kajne, super stvar, dokler so bili rudniki zlata za mednarodne korporacije. Toda kot v vsaki dobri zgodovinski zgodbi so se pošasti, ki so jih ustvarili, obrnile proti svojim gospodarjem. In tako ti na seji mestnega sveta v svobodomiselnem San Franciscu, ameriškem mestu heroj iz šestdesetih, naenkrat zasedajo tovariši iz politbiroja centralnega komiteja in telefonskim družbam ukažejo izključitev oddajnika brezžične telefonije.

In kar je pri vsej zgodbi najbolj smešno - uspelo jim je. Razvneti ameriški revolucionarji so se podali proti železniški postaji San Francisca, da zrušijo krivični svetovni red, potem pa zgroženo ugotovili, da ni signala. Resetirali so svoje mobitele, vzeli ven baterijo, zamenjali kartico, vse zaman - telefoni mrtvi. In se nato, kaj pa naj bi, obrnili ter šli posedet v Burger's King, da polamentirajo nad sodobnim tehnokratskim svetom in obudijo spomine na čase, kako so živeli, preden je bil izumljen mobitel.

Saj poznate to, tisočkrat ste se tudi sami z družbo pogovarjali o tej temi: kako smo živeli pred dobo mobilnih telefonov? Kako smo sploh funkcionirali, preden smo dobili možnost, da se slišimo s komerkoli na kateremkoli kraju in v kateremkoli trenutku? Kaj smo naredili, ko smo v trgovini ugotovili, da ni ženinega najljubšega pralnega praška? Kako smo vedeli, ali so starši še živi, kako so oni vedeli, ali smo mi še živi in kje sploh smo uro po polnoči? Kako smo pred dobo sms-ov začenjali srednješolske ljubezni, kako smo jih končali? Kako smo se našli pred stadionom, kako smo se dogovorili za v kino? Kako smo se dogovorili za revolucijo?

Še sama sreča za Vladimirja Iljiča Uljanova, kot se bo izkazalo pozneje, da pred stotimi leti še ni bilo interneta in mobilne telefonije. Če bi takrat obstajala facebook in mobitel, bi se zgodovina dvajsetega stoletja, bogme, pisala drugače.

Daljnega leta 1917 je Rusija v veliki svetovni vojni in v še večjem notranjem razsulu: z bojišča prihajajo slabe novice, v deželi vlada lakota, ljudstvo pa se namesto s kruhom hrani z megapopularno žajfnico Bednaya Nastya in s tabloidi, ki pišejo, da je kontroverzni dvorni consigliere Grigorij Jefimovič Rasputin živ in da se skriva pred javnostjo: televizijski magazin carske televizije Red Carpet ekskluzivno objavi domnevni posnetek Rasputina, kako v avtomobilu z zatemnjenimi stekli zapušča dačo carice Aleksandre Fedorovne.

Vladimir Iljič Uljanov je eden od neštetih nezadovoljnih, a le peščice upornih. Dan za dnem pod vzdevkom Lenin na internetu piše svoj blog proti nesposobnemu carju Nikolaju in skorumpirani carici Aleksandri. Ko se pojavi facebook, Lenin prepozna svojo priložnost: prizadevno zbira prijatelje in poziva k veliki svetovni revoluciji. Do leta 1917 je, bogme, zbral že več kot dva tisoč prijateljev, ki maltretirajo ljudi in neumorno agitirajo za lajkanje Iljičevih statusov na facebooku. Končno jeseni 1917 nezadovoljstvo Rusov doseže vrhunec in Vladimir Iljič 24. oktobra prijatelje s facebooka pozove k zrušitvi začasne vlade Aleksandra Kerenskega. Izmenjajo si številke mobilnih telefonov in zadovoljno ugasnejo svoje laptope. Jutri se začenja Zgodovina.

Ob enajstih dopoldne nekje na Nevskem prospektu Lenin vzame mobitel, da bi videl, kje je Lev Davidovič Trocki s svojimi, in zgrožen ugotovi, da ni signala. Vzame mobitel Nadežde Krupske, a je tudi njen mrtev. Plane v McDonald's, da bi s stacionarnega telefona poklical Trockega, Zinovjeva ali Buharina, kogarkoli, a se mu ne nihče oglasi: oni si medtem v parku pred Zimskim dvorcem brezuspešno prizadevajo organizirati brezglave boljševistične odrede po mobitelu. Končno se Lenin vrne domov in odpre laptop, na ekranu pa se pojavi - Server not found, please try later.

Tako je neslavno propadla na facebooku mesece napovedovana oktobrska revolucija. Vse drugo je zgodovina: Lenin se je sprl s tovariši in končal kot human resources manager v Russian Telekomu, carska vojska je med drugo svetovno vojno razpadla, Rusija pa kapitulirala, Hitlerjev tretji rajh in Združene države so podpisali kratkotrajni pakt, ki je zdržal, dokler ni Nemčija stabilizirala oblasti v Evropi, nato pa ob podpori Japonske in cesarske Kitajske napadla še Ameriko.

Končno bo, po nekaj manjših vstajah v Frankreichu in Grossbritannienu, leta 2011 skupina revolucionarjev na zahodu Vereinigte Staaten von Amerika poskušala organizirati revolucijo, a jim bodo nacistične oblasti Sankt Franziskusa preprosto - izključile signal za mobitel.