Tudi niso sebični.

Država je svoje sledove pustila po vsej vzhodni Evropi. Na najbolj nenavadnih krajih v Sloveniji na zidovih stoji majhna modra tabla, ki priča, da je obnovo hiš v starih mestnih jedrih, gledaliških dvoran, lokalnih muzejev, projekte zaščite okolja in študijske programe podprla norveška država skozi institucijo, ki se imenuje Norveška finančna iniciativa. Omogočijo projekte ohranitve kulturne dediščine, ki so lepi in koristni. Tabla stoji na muzeju lipicanca v Lipici in na muzeju prve svetovne vojne v Kobaridu, na hišah v Radovljici, Štanjelu in mnogih drugih mestih po vsej Sloveniji. Za vse projekte je značilno, da niso pompozni in napihnjeni in da okoli njih ni visokih zidov. Niso monumentalni in mimoidočih ne odganjajo. V zadnjih letih so Norvežani za obnovitev kulturne dediščine v Sloveniji namenili več kot dvajset milijonov evrov. K temu jih ne priganja prisila kontinentalne politike, ker država ni članica EU. Tako si človek predstavlja civilizacijo, na kateri koli strani neba že stoji.

Tudi v takšnih državah je mogoče, da je prebivalstvo versko blazno. Za Norveško pa to ne velja. Šel sem pogledat zadnje statistike o razmerju med državljani in vero, ki je tam protestantska. Dvajset odstotkov je v resnih raziskavah javnega mnenja izjavilo, da vera v njihovem življenju igra pomembno vlogo. To je eden najnižjih odstotkov na svetu. Če kaj ni značilno za norveško kraljestvo v enaindvajsetem stoletju, so to konfesionalne vojne.

Množično pobijanje otrok je doma v okoljih, kjer vera igra prevladujočo vlogo v življenju ljudi. Tri leta sem živel v Jeruzalemu in se pogosto vračam v mesto. Navadil sem se, da pomarančni sok pijem pri Damaščanskih vratih na poti do Al Akse, kamor množice muslimanov hodijo na molitve v tretjo najpomembnejšo džamijo muslimanskega sveta. Kuskus je najboljši pri Zidu objokovanja, kjer prav takšne množice Judov v špranje zatikajo zvite listke s prošnjami. Kavo pijem pri Armencu pod cerkvijo Kristusovega groba, kjer je vrsta kristjanov vseh denominacij pred prazno votlino neskončna. To so sijajna opazovališča treh velikih monoteističnih religij našega sveta. Ne verjamem v bogove, preroke in razodetja, vendar sem se v Jeruzalemu pustil prepričati. Od vseh treh je treba bežati. Vse tri govorijo isto in se sklicujejo na iste knjige in pripeljejo do istega rezultata. Ko se razglasijo za civilizacije in spustijo v politiko, bo nasilje nepopisno.

Ko sem poskušal razumeti, kaj se je ta konec tedna zgodilo na Norveškem, sem se spomnil prizorov, ki sem jih spremljal zadnji dve desetletji. Videl sem pobožne Jude, ki so uporabljali Staro zavezo kot nepremičninske dokumente in z buldožerji rušili naselja, v katerih so živeli ljudje druge vere. Sedel sem s pobožnimi muslimani, ki so v kontekstu boja proti okupaciji Zahodnega brega in Gaze odkrili, da so njihov poglavitni sovražnik laične organizacije njihovega lastnega naroda. Govoril sem s fundamentalističnimi kristjani, ki so podpirali izganjanje Palestincev z Zahodnega brega, da bi se izpolnila biblijska prerokba o obnovitvi judovske države. Tega niso počeli iz solidarnosti z Judi, ampak zato, ker je to pogoj za hiter konec sveta in vrnitev mesije.

Pred dvema letoma sem v Jeruzalemu v restavraciji katoliškega romarskega hotela Notre Dame sedel na večerji z nekaj prijatelji. Z jedilnega lista je bilo razvidno, na kateri strani spopada civilizacij sedimo. Ponujali so škampe in svinjsko kračo v pečici, kar je iz omizja izključilo tako verne Jude kot muslimane. Ravnokar sem se vrnil iz Gaze, kjer je desničarska verska in politična organizacija Hamas utrdila svojo oblast. Leta 2007 sem bil v Gazi, ko je Hamas z versko navdihnjeno vojaško akcijo likvidiral zadnje ostanke sekularne oblasti Jaserja Arafata in njegove Palestinske osvobodilne organizacije. Arafatovi soborci so se po nekaj urah upiranja vdali, slekli uniforme in območje med Izraelom in Egiptom prepustili očitno močnejši strani.

Do Hamasa sem imel ambivalenten odnos. Organizacija je pred tem zmagala na volitvah na zasedenih ozemljih in zasedla večino palestinskega parlamenta. Evropska unija in Združene države Amerike so oblast Hamasa razglasile za neveljavno in sprožile državljansko vojno med Palestinci. V Gazi je zmagal Hamas in takoj vzpostavil totalitarno versko oblast, ki je bila najprej obsedena z žensko modo, takoj za tem pa s šolskimi programi, televizijo in časopisi, ki morajo biti navdahnjeni z verskimi resnicami. Polemika je kaznivo dejanje. V dveh letih so iz dinamične družbe v Gazi naredili monotono klerikalno sivino.

"Moral sem si premisliti o Hamasu," sem rekel irskemu kolegu, ki je zadnji dve desetletji preživel med Gazo in Jeruzalemom.

"Meni se nikoli ni bilo treba," je odgovoril. "Hodil sem v katoliške šole na Irskem in nikoli ne bi zaupal politiki, ki temelji na veri."

Vem, da se zdi nelegitimno v istem tekstu pisati o Norveški, Palestini in Izraelu. Pa ni.

Odkar so Judi in Palestinci v vojni za isto ozemlje, je imel samo en projekt možnost, da med tema narodoma vzpostavi trajen mir v dveh sosednjih državah. Reklo se mu je mirovni sporazum iz Osla. Norvežan Terje Larsen je konec leta 1992 pod okriljem norveške vlade skrivaj organiziral prva pogajanja med namestnikom izraelskega zunanjega ministra Josijem Beilinom in Arafatovim predstavnikom Ahmedom Kurejom. Norveška vlada je zagotovila popolno tajnost pogajanj do oblikovanja osnutka dokumenta, ki ga je izraelski zunanji minister Šimon Peres potem nesel pokazat ameriškemu predsedniku Billu Clintonu. Trije laični predstavniki levih politik so v Oslu sestavili pameten dokument, ki se je ukvarjal z družbami in državami, ne pa z verskimi skupnostmi. Če ga desničarski verski blazneži in fašisti ne bi v naslednjih letih do temeljev uničili, čenčanja o spopadu civilizacij morda ne bi bilo.