Ni dvoma, da so vezani na priložnost. Podobno, kot če bi obstajal praznik, ki bi mu pripadal običaj, da na dotični dan jemo surovo cvetačo, ki jo poplakujemo s pivom iz pločevinke. Gre sicer za dokaj razvpit prizor iz filma Brubaker, v katerem oboje pokombinira "drugačni upravnik zapora" Robert Redford. Morda ravno kot izraz kljubovanja krofom, ki je osnovno pogonsko gorivo ameriškega represivnega aparata, s katerim se je v filmu kosal? Povsem možno. Na domačem terenu krofi vsekakor ostajajo misterij. Bolj je jasno, kaj pomeni domači policiji nogometni derbi. Šel sem v soboto v Stožice. Ker kdaj bo pa človek šel na nogometno tekmo, če ne na Olimpija Maribor, mar ne? No, ker je bila vrsta pred kioskom z vstopnicami za zahodno tribuno predolga, sem se odločil za trikrat cenejšo navijaško vstopnico za sever. Bingo! S tekme sem se vrnil bogatejši za novo spoznanje. To je, da moraš v primeru Robijevega (robocap policist) strokovnega prijema, če se kot absolutno nedolžni očividec v takšnem primeru želiš izogniti sleherni poškodbi, v tistem ključnem momentu, ko te za vrat stiska velika orokavičena roka, za seboj pa čutiš ogromno trenirano in akcije željno telo, svoje telo maksimalno zmehčati oziroma se prepustiti mašini. Samo tako lahko ta zazna in vendarle ugotovi, da ni nobenega razloga za nadaljevanje mletja. Zgodba, kako je do teh akrobacij prišlo, je za naše kraje sicer precej običajna. Še pol ure po začetku tekme je bila pred severno tribuno gruča ljudi (tudi otrok, žensk in drugih nehuliganskih primerkov), saj so "mojstri varnostnih konceptov" spuščali ljudi samo skozi en mikro vhodek. Ljudje so seveda postali nervozni, dodatno so pa nervozo vnašali nadvse očitno navzoči robocapi s strani. Prepričan sem namreč, da bi, če bi bile za vzpostavo reda pri vstopu pooblaščene tri odločne starke, vse opravljeno brez zapletov. No, policijska paradigma derbi očitno potrebuje predvsem za preverbo in demonstracijo pripravljenosti ter tehničnih sredstev, bistveno manj jih pa zanima ugodje ljudi. Nadvse bi bilo na primer zanimivo dobiti strokovno utemeljenost tega, zakaj je prizorišče osvetljeval helikopter z reflektorskim snopom. Sinergija vsega naštetega je privedla do tega, da smo bili v 30. minuti prvega polčasa še vedno pred vhodom. Stal sem torej tam na robu dogajanja, čakal, da se zamašek razčisti in opazoval mučenje pred seboj, ko se je tipu poleg mene, ki bi ga na videz najhitrejše opisal kot nekdanjega bralca Mladine in večnega tarokerja, pravičnostno utrgalo in je policiste nekam poslal. Češ, zakaj ne odprejo še enega vhoda?! V naslednjem trenutku so po njem in vseh, ki smo bili tam slučajno zraven, odločno neselektivno planili za te zadeve specializirani hrusti in zgodilo se je, kar se je. Prekoračitev pooblastil? Sploh ne. Problem je, da je šlo zgolj za izvajanje pooblastil! Zagata je seveda v tem, da se je vse opisano zgodilo na novem štadionu, kjer naj bi se z množico upravljalo bolj sofisticirano; s kamerami, legitimiranjem ob vhodu, prepovedmi obiska in podobno. Njap, daleč od tehnologije zabave, ki bi na nogometno tekmo lahko privabila tudi mirnejši živelj, so (še) te Stožice. No, če vas uklešči Robijev prijem, vsekakor ostanite mehki.