Da smo v nekem kroničnem stanju bolezni, ne ugotavljajo le kritiki, temveč raznovrstne raziskave in teoretski spisi. Bolezen je premagljiva, a ne brez korenitih in globalnih sprememb. Še vedno pa je vrsta uveljavljenih znanstvenikov, ki trepetajo skupaj z vse bolj zasoplo depresijo.

Ker se človek mora ob vsej obsedenosti z boleznimi krize kapitalizma tudi kdaj nasmejati, poglejmo nekaj znanstvenih smešnic ali srhljivk, odvisno od tega, kako na stvar gledamo, ki prihajajo iz Združenih držav. Tam raziskovalci vsako tezo, pa naj bo še tako banalna, podprejo s statističnim podatkom - vse preštejejo, izmerijo, ocenijo. Njihove ugotovitve lahko beremo ironično, lahko pa tudi kot olajšanje, da v Sloveniji še ni interesa za spremembe - tako vsaj krizne depresije ne bomo reševali na ameriški način.

Leta 1985 so raziskovalci v Združenih državah proučevali, kako pogosto je posameznik soočen z depresivnim obdobjem v svojem življenju. Analizirali so generacijo, ki je takrat dopolnila petinsedemdeset let, in tiste, ki so zaokrožili petindvajseto leto. Med starejšo generacijo, ki je preživela veliko depresijo tridesetih let in še marsikaj, je bilo le 1,3 odstotka možnosti za depresijo, med mlajšo pa že 5,3 odstotka. Nove raziskave dokazujejo, da današnja generacija že desetkrat bolj tvega depresijo kot generacija pred njo.

Da bi odkrili vzroke za depresijo, so se znanstveniki zapodili v nove raziskave. Ugotavljali so, da je ni mogoče pripisati materialnemu pomanjkanju, saj so imeli ljudje ob koncu 20. stoletja v primerjavi s povojno generacijo (iz leta 1951) dvakrat več osebnih avtomobilov, z letali so prepotovali petindvajsetkrat dlje, porabili so enaindvajsetkrat več plastike in uničili desetkrat več obdelovalnih površin. Prav tako se je že leta 1970 dvakrat povečala velikost stanovanj, medtem ko se je hkrati zmanjševalo število ljudi v skupnem gospodinjstvu. Čeprav so imeli več, so živeli slabše. Ampak zakaj tisti, ki imajo več, živijo slabše? To vprašanje je begalo znanstveni svet, dokler jih ni šokirala še ugotovitev univerze v Pensilvaniji, da se države, ki imajo nakupovalna središča (konkretno so govorili o Wal-Martih), razvijajo počasneje kot tiste brez, in še, da več kot jih imajo, hitreje raste revščina v državi.

Panika. Odgovor so hitro razvozlali ekonomisti. Dokazali so, da denar lahko kupi srečo ljudi, vendar da to (pod)kupovanje deluje le do določene meje (dokler BDP na prebivalca ne preseže 10.000 dolarjev), podobno kot sociologi dokazujejo, da gospodarska rast na neki stopnji več ne izboljšuje človekovega življenja. Američani so se zgrozili, saj je hitra gospodarska rast v Indiji, Mehiki, Braziliji in številnih drugih državah povečevala srečo in zadovoljstvo tamkajšnjih prebivalcev, kljub revščini, v kateri je večina živela (in še živi). Gospodarska rast v Združenih državah pa je negativno vplivala na srečo in zadovoljstvo ljudi, še več, peha jih v depresijo. Kako poiskati srečo v ljudeh?

Zdravniki, ki so jih zanimale te ekonomske preokupacije, so odkrili, da so srečnejši tisti, ki imajo večjo aktivnost možganov (nekje v levem prednjem delu). S knjigo Well-being je izstopil tudi psiholog Daniel Kahneman, saj je leta 2002 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo (!). Ugotavljal je, da ni pomembna samo objektivna, temveč tudi subjektivna sreča, in začel raziskovati fenomen hedonizma. S sodelavci se je lotil vrste študij: merili so, kaj človeka osrečuje, kaj mu povzroča bolečino ali ugodje, zanimanje ali zdolgočasenost, radost ali žalost, zadovoljstvo ali nezadovoljstvo; potem so se spravili nad paciente, ki so morali sredi kolonoskopije vsakih šest sekund ocenjevati bolečino na lestvici od ena do deset; izbrani skupini ljudi so vbrizgali virus gripe in opazovali reakcije. Prišli so do podobnih ugotovitev kot vrsta drugih ekonomistov ali raziskovalcev. Vedno so se najbolje odrezali tisti, ki so imeli veliko socialnih stikov in bogato socialno omrežje - lažje in hitreje so premagovali tako bolečino kot bolezen (štirikrat hitreje so premagali virus kot ostali pacienti).

Takrat so se ekonomisti spomnili še na Schwartza, ki je že pred desetletji ugotavljal, da so ljudje z več socialnimi stiki, prijateljskimi in družinskimi vezmi srečnejši; pa na Putnama, ki je pred dvema desetletjema dokazoval, da lahko ljudje, ki še niso vključeni v društvo ali socialno mrežo, za polovico zmanjšajo verjetnost, da bodo naslednje leto umrli, če si nemudoma poiščejo neki tak klub, skupino ali organizacijo. Na podlagi vseh teh in vrste drugih raziskav so prišli do novih znanstvenih sklepov: da imajo v Združenih državah "presežek individualizma in primanjkljaj druščine ali prijateljev" in da so zato bolj "ranljivi". S tem se je začela tekma za socialne stike, druženje, večanje družabnosti, kupovanje družbenih aktivnosti in ja - padle so sanje, zaradi katerih so Združene države oglaševale svobodo in neodvisnost svojih državljanov, njihov hiperindividualizem, ki ni potreboval sočloveka, ni bil odvisen od nikogar, da je vse v Wal-Martu.

Vendar kljub agresivnim pozivom po druženju, grajenju socialnih stikov, omrežij in vezi se v Združenih državah veliko ne spreminja. V članku z naslovom "Lepe sanje, če jih lahko sanjaš" je Engardio pokazal, da je kar petinpetdeset odstotkov Američanov, mlajših od trideset let, prepričanih, da bodo v zrelih letih svojega življenja bogati. Frank pa v knjigi z naslovom Luxury Fever ugotavlja, da Američani še vedno trdijo, da bi se njihova kakovost življenja izboljšala le z "več denarja". Medtem ekonomisti bledi strmijo v indekse in lestvice, po katerih država strmo drsi in jo prehitevajo celo južne sosede: v kakovosti zdravstvene oskrbe, v deležu s končano osnovnošolsko in poklicno izobrazbo, v dostopu do brezplačnih socialnih in drugih servisov, v ekološkem odtisu države, v sreči in zadovoljstvu itn.

Vendar Združene države še vedno držijo nekaj prvih mest - imajo največje število zapornikov, pojedo največ mesa, porabijo največ bencina in seveda imajo največ osvajalnih vojn.