Knjižna zbirka Zlata ptica, namenjena ljudskemu izročilu z vsega sveta, ki jo je pri Mladinski knjigi pred skoraj 70 leti zasnovala Kristina Brenkova, je bogatejša za novo knjigo, že 120. po vrsti. To je zbirka ljudskih pravljic Dekle, obljubljeno soncu, v kateri je znana pripovedovalka in pisateljica Špela Frlic zbrala, prevedla ter priredila 29 pripovedk z območja nekdanje Jugoslavije, dodala pa jim je tudi opombe in spremno besedilo. Knjiga je nastajala več let, njena posebnost pa je, da so v njej predvsem pravljice, kjer so v ospredju mlade ženske junakinje.

»Zasnova te knjige izvira iz več različnih izhodišč,« pojasnjuje Špela Frlic, ki pripovedno dediščino raziskuje že dve desetletji. »Eno je bilo, da sem si kot pripovedovalka včasih želela zgodb, v katerih bi imele glavno vlogo ženske junakinje, vendar je takšnih razmeroma malo, večinoma pa so omejene na le nekaj tipov pravljic. Po drugi strani pa me je zelo zanimalo izročilo Balkana, ki je izjemno bogato ter slikovito, toda v precejšnji meri neraziskano, zato sem se mu želela bolj temeljito posvetiti.« Kot je ugotovila, so na tem področju izrazito pogoste pravljice tipa 514, v katerih mlada dekleta na prehodu v odraslost prevzamejo vlogo moškega ter se prelevijo v junaške bojevnike, kar po njenem mnenju veliko pove o kontekstu, v katerem so nastajale. »Pravljice niso nujno zakladnica ljudske modrosti, ampak predvsem odsev prepričanj in predsodkov časov, v katerih so se oblikovale,« dodaja.

Brez vsebinskih posodobitev

Tudi sicer je bila pri izboru postavljena pred več dilem. Odločila se je za nabor čudežnih pravljic, ki pretežno izvirajo iz 19. stoletja in odražajo svet izrazito patriarhalnih vrednot – tudi ko gre za vloge, pripisane ženskam. »Temu se ni mogoče izogniti, kar pa seveda ne pomeni, da se s takšnim stanjem strinjam, četudi so mi pravljice všeč,« pravi. »Besedila bi sicer lahko priredila na bolj sodoben način, ko gre denimo za odnose med spoloma, vendar sem se odločila, da jih vsebinsko ne bom spreminjala – le slogovno sem jih nekoliko izbrusila.« Kot pristavlja, številne od teh pravljic niso bile namenjene otrokom, zato nimajo nujno srečnih koncev in protagonistkam tudi sicer ne prizanašajo. »Toda v to nisem posegala, saj sem prepričana, da so mladi sposobni kritičnega branja in znajo prepoznati krivico ali zastarele družbene vzorce.«

Pomensko večplastna besedila dopolnjujejo podobe ilustratorke Ane Zavadlav. Kot razlaga likovna urednica knjige Tanja Komadina, so se pri tem navezovali na starejše ilustracije ljudskih pravljic, ki so nastajale v značilni črno-beli tehniki, le da so si za izhodišče namesto prizorov iz pripovedi vzeli prostore oziroma pokrajine, kjer se zgodbe dogajajo. »Poleg barvno skope ilustracije sem se tudi na ravni podobe odločila za krčenje, s čimer sem podčrtala skrivnostnost pravljic,« pojasnjuje Ana Zavadlav. »Menila sem namreč, da morajo ilustracije ostati odprte za več možnih branj.«