Francozi, ki se ne strinjajo z ožigosanjem določenih kategorij ljudi kot nezaželenih, z njihovo diskriminacijo in zavračanjem, so v nedeljo v drugem krogu parlamentarnih volitev onemogočili veliko zmago Nacionalnemu zboru Marine Le Pen.
Njena lista je dobila le 143 od 577 poslancev, čeprav je pred tem kazalo, da bo blizu absolutni večini 289 poslancev in da bo njen 28-letni varovanec Jordan Bardella postal premier. Skrajna desnica je celo zaostala tako za združeno levico, ki je s 182 poslanci presenetljiva zmagovalka teh volitev, kot za vladnim sredinskim taborom, ki je lahko zadovoljen s 168 poslanci.
Očitno je bila strategija »republikanske fronte«, ko so po prvem krogu odstopili kandidati združene levice in vladnega tabora, ki so kot tretjeuvrščeni prišli v drugi krog, uspešna. Volivci sredine in zmerne desnice so v volilnih okrožjih, kjer ni bilo njihovih kandidatov, zdaj podprli kandidate levice in obratno. To glasovanje je temeljilo na vrednotah francoske Republike. Stranka Le Penove namreč v svojem bistvu še vedno nasprotuje temeljnim pravilom sobivanja v moderni zahodni družbi, kar se je pokazalo v rasističnih, antisemitskih, ksenofobnih, seksističnih in homofobnih izpadih vsaj 70 njenih kandidatov za poslance.
Ta velika volilna koalicija od levice do desne sredine se je lahko oprla na bogato tradicijo: na zagovornike po krivem obtoženega stotnika judovskega rodu Alfreda Dreyfussa v letih 1898–1899, na zmago protifašistične Ljudske fronte leta 1936 (ki sicer potem ni pomagala španski Ljudski fronti proti pučističnim generalom), na odporniško gibanje 1940–1944 in na veliko mobilizacijo proti skrajnemu desničarju Jean-Marie Le Penu v drugem krogu predsedniških volitev leta 2002. In njegovo hči Marine je Emmanuel Macron leta 2017 in 2022 premagal tudi s pomočjo volivcev levice.
Neodgovorna odločitev predsednika Macrona po evropskih volitvah 9. junija, da razpusti Skupščino in s tem pomaga skrajni desnici priti na oblast, je tako dobila presenetljiv razplet. V resnici gre za nov zaplet, za politično krizo, saj je Skupščina odslej razdeljena na tri večje tabore, ki so daleč od absolutne večine in ki se bodo med seboj onemogočali. Če skrajna desnica ostaja izobčena, pa se sodelovanje na volitvah med levim in sredinskim taborom zaradi povsem različnih programov in nasprotnih stališč, najbolj očitno glede pokojninske reforme, ne more prenesti na vladanje in v vladno koalicijo. Celo v združeni levici obstajajo nepremostljive razlike zlasti med radikalno levico in socialisti, med drugim glede pomoči Ukrajini. Vsak voditelj na levici in vladni sredini, ki bi bil pripravljen na kompromis in popuščanje v dobro Francije, pa bi izgubil podporo v svojem taboru in si zapravil možnosti na predsedniških volitvah leta 2027. Francijo bi tako lahko kar leto dni, dokler po ustavi ne bodo možne nove parlamentarne volitve, vodila vlada, ki bo opravljala le tekoče zadeve.
Poleg tega francoski politiki nimajo prakse s koalicijskimi pogajanji. Predvsem pa v 5. republiki, ustanovljeni leta 1958, nikoli ni bilo na oblasti koalicije levice in desnice. Sedanji pat položaj v Skupščini je edinstven tak primer v 5. republiki. Francozi so toliko bolj zbegani, ker so imeli v letih 2002–2022 predsedniki države absolutno oblast, to je podporo absolutne večine poslancev. Vse, česar se je v letih 2017–2022 Macron domislil, je Skupščina potrdila. Redkokateri poslanec vladne večine si je drznil misliti s svojo glavo in tvegati, da leta 2022 ne bo več Macronov kandidat za poslanca.
A leta 2022 je Macronu v Skupščini ostala le še relativna večina. Zdaj niti te nima več. Ker pa v Skupščini ni na vidiku neke nove absolutne večine, bo dogajanje v državi še vedno v veliki meri odvisno od njega, saj samo predsednik države lahko zamenja premierja, razen v primeru nezaupnice vladi, za katero pa bo težko v Skupščini zbrati absolutno večino poslancev.
