Parkiral sem na javnem parkirišču in pred odhodom iz avtomobila pobiral malenkosti, s katerimi si dandanes polnimo žepe. Preden odprem vrata, opazim, da si je neki možakar med mojimi izstopnimi pripravami vzel priložnost za podroben ogled avtomobila. Videti je bil nepojasnljivo zadovoljen s tem, kar je videl. Karkoli je to že bilo. Izstopil sem iz avta, možakarja nekoliko zadržano pogledal v oči in pozdravil. On pa je izustil nekaj v slogu: »Je pa lep, tale vaš avto.« Vrglo me je na rit. Vozil sem kangooja. V osnovi škatlo na štirih kolesih z dovolj prostora, da ga lahko enako učinkovito uporabljajo obrtniki in družine. Lepote s to vrsto skrajno utilitarnih osebnih avtomobilov nikdar nisem povezoval, a vsake oči imajo svojega malarja. In treba je priznati, da obstajajo tudi lepe in manj lepe škatle. Konec koncev obstajajo podjetja, ki so celo nekaj tako banalnega, kot je odpiranje škatel, spremenila v »izkušnjo«. Renaultov kangoo očitno sodi med lepše škatle.
Da je škatla tudi nadvse praktično zasnovana, me je opozoril sosed. Ta me je ogovoril kar z balkona, ko sem stal ob avtu. »Sta tisto v letvicah vgrajeni prečki za montiranje strešnega prtljažnika?« Podrobneje sem pogledal in videl, da sta res. Pritisneš na gumb in potegneš prečko z letvice na eni strani strehe ter jo znova pritrdiš pravokotno na letvico na drugi strani strehe. Zelo pametno, sem si mislil. Avto se je tudi sicer izkazal kot magnet za komentarje. Dejstvo, da ga do 30. rojstnega dne prve generacije ločijo samo še tri leta, verjetno pomeni, da gre za splošno prepoznaven model. Hkrati očitno izžareva neko nekomplicirano domačnost, ki je nato preslikana na voznika, češ da gre za sproščenega ljudskega človeka. Vznemirljivo je biti viden v dragem športnem avtomobilu, v kangooju pa duša dobi zvrhano mero tega, česar smo bili deležni v času manjše medsebojne odtujenosti.
Ščepec nostalgije ponudi tudi notranjost avtomobila. Števca za volanom sta analogna, med njima pa je majhen digitalni zaslon, ki prikazuje vse ključne informacije. To je dokaj standardno za ta tip avtomobila. Bolj bode v oči tablica potovalnega računalnika. Ta ima tako debelo obrobo, da ima verjetno celo večjo ploščino kot zaslon. Je pa pohvalno, da je analogen tudi nadzor klime. Zelo priročno je postavljen šeststopenjski ročni menjalnik, žal pa kangoo ne ponuja samodejnega. Starši, ki morajo med vožnjo paziti na cesto in praviloma hkrati miriti še zadnjo klop, si ga vsekakor zaslužijo. Prostora za spravljanje stvari je ogromno: velik predal nad glavo, prostorni predali ob straneh, sredinska konzola, ni da ni. Celo priročen nosilec za mobilnik levo od volana in skriti pokriti predal za števcema. Zadnja klop ob dolžini avtomobila 4,49 metra in medosni razdalji 2,72 metra ponuja dovolj prostora za noge in glave.
Kangoo passenger obstaja v bencinski in dizelski izvedbi. Na testu smo imeli dizelsko, ki se je izkazala zlasti z varčnostjo. Turbo 1,5-litrski štirivaljnik je med testom porabil zelo varčnih 5,6 litra na 100 kilometrov. Ob 54-litrski prostornini posode za gorivo to nanese zajetnih 964 kilometrov dosega. Z enim rezervoarjem bi z lahkoto obiskali München za tekmo med Slovenijo in Srbijo ter imeli še vedno čez glavo za pot domov. S sabo bi lahko vzeli tudi lep kos prtljage. Prostora v prtljažniku je v osnovi za 775 litrov, s pospravljeno zadnjo klopjo pa kar 3500 litrov. Nosilnost avtomobila medtem znaša relativno skromnih 419 kilogramov.
Sama izkušnja vožnje je tipično kombijevska. Paziti je treba na stranski veter, medtem ko čelni prispeva nekaj ambientalnega šuma v kabini. Najvišja hitrost sicer znaša 183 km/h, a z njim ne boste želeli dirkati. Tudi pospešek 11,8 sekunde do stotice je dokaj ležeren. Moč motorja je 116 konjev (85 kW) z navorom 270 Nm. Pogon je na prednji kolesi. Opcije s štirikolesnim pogonom ni. Gre torej za priročen družinski avto, žal pa videz včasih vara. Čeprav zunanjost in notranjost kangooja izžarevata ljudskost, ta ni ravno izražena v njegovi ceni. Vstopna različica dizelaša sicer stane relativno ugodnih 28 tisočakov, a je skrajno špartansko opremljena. Za uvodoma omenjene letvice je treba doplačati 200 evrov, še 181 evrov za barvo testnega vozila. Doplačila so potrebna tudi za parkirno kamero, nadzor mrtvih kotov, samodejno klimatsko napravo, navigacijo, nadzor hitrosti in varnostne razdalje. Ko vse to sešteješ, si že na ravni podobno opremljenih tournov ali caddyjev. Obstaja pa tudi cenovno podobna različica kangooja z Mercedesovo značko. Če ljudskost ni za vas.
