Obnova zunanjščine sicer še poteka in zunanjost stavbe bo slavnostno predstavljena konec avgusta, so sporočili iz muzeja. Piranska občina je nalogo postavitve manjše razstave o zgodovinskih, etnoloških, arheoloških in umetniško-zgodovinskih vidikih svetilnika ter arhitektonskega kompleksa na piranski Punti ob 150. obletnici zgraditve svetilničarjevega stanovanja, ki je trenutno v fazi prenove, zaupala Pomorskemu muzeju. Razstavo so pripravile in postavile muzejske svetnice Duška Žitko, ki je tudi kuratorka kolektivne razstave, Nadja Terčon, Bogdana Marinac in Snježana Karinja, oblikovala pa jo je Nataša Simšić. Ključne podatke o prenovi je prispevala Vanja Pohinar iz Območne enote Piran Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Piranski svetilnik od leta 1872
Pomorski promet se je v začetku 19. stoletja ob istrski obali zelo povečal, zato je bilo treba domačim in tujim ladjam zagotoviti varno in dobro plovbo. Leta 1818 so v Savudriji zgradili svetilnik in ga kot prvega na Jadranu opremili s plinsko lučjo. V večernih urah 17. aprila 1818 so ga svečano odprli. Dan odprtja je bil načrtno izbran, saj sta Trst takrat obiskala avstrijski cesar in cesarica. Leta 1872 se je savudrijskemu svetilniku pridružil tudi manjši, a nič manj pomemben piranski svetilnik na skrajnem rtu polotoka, piše na prvem panoju razstave.
Svetilnik so zgradili na masivno grajenem obrambnem stolpu nekdanjega beneškega mestnega obzidja na konici piranskega polotoka in ob njem postavili še manjši kamniti objekt s strojnico, leta 1874 pa so uredili tudi domovanje za svetilničarja. Svetilnik so opremili z rdečo svetilničarsko lučjo na petrolej, ki je prvič zagorela 2. marca 1872. Svetloba s piranskega rta je bila vidna kar devet navtičnih milj daleč, zvok ročne sirene za meglo je bilo slišati do daljave pol navtične milje. Zvočni signal so oddajali v enakih presledkih kot svetlobne signale. Gorivo za svetilnik (petrolej, bencin) so hranili v majhnem skladišču v pritličju pod stopnicami, ki so vodile na svetilnik in v zvonik.
Dom za svetilničarja
in njegovo družino
Piranski svetilnik je pripadal piranski pristaniški upravi, ta pa je bila tedaj podrejena Pomorski vladi v Trstu, ki je imela popoln nadzor nad pomorstvom v avstrijski monarhiji in je med drugim skrbela tudi za dobro organizirano ter izjemno pomembno svetilničarsko službo. Po vzpostavitvi prenovljenega svetilnika je leta 1874 želela urediti domovanje za tam zaposlenega svetilničarja in njegovo družino. Za dovoljenje je prosila piransko občino, ki je v to privolila, vendar pod pogojem, da spodnji prostor svetilnika ostane vedno v lasti piranske komune ter da v primeru, če se svetilnik preseli na drugo mesto, ostane v lasti piranske komune tudi stanovanje, piše v razstavnem gradivu.
Svetilničarjem, ki so jih v obdobju Avstro-Ogrske uvrščali med poduradnike in strežnike, so leta 1907 dodelili službena oblačila. S tem so želeli poskrbeti za njihovo prepoznavnost in urejenost. Pripadali sta jim zimska in poletna službena uniforma. Svetilničarsko službo je označeval znak svetilnika na ovratnikih. Uniforme so bile za svetilničarje predpisane tudi v času Kraljevine Italije. Razstava in prostori svetilnika bodo na ogled do 31. oktobra. x sta
