Da v Rimu poteka evropsko prvenstvo v atletiki, se je moč prepričati kmalu po pristanku na letališču Fiumicino, kjer ob izhodu tla krasi modra atletska steza. Sicer mesto med samim prvenstvom ne daje prevelika vtisa, da na olimpijskem stadionu tekmujejo najboljši evropski atleti, saj smo med številnimi prehojenimi in prevoženimi kilometri po Rimu opazili malo reklam s promocijo prvenstva.
Drugače je na metrojih in v okolici ogromnega stadiona, ki je v preteklosti gostil številna največja nogometna in atletska prvenstva in tekmovanja ter olimpijske igre leta 1960. Rim je sicer izjemno športno mesto, prebivalci metropole pa so zelo športno usmerjeni, kar smo se večkrat tudi prepričali.
Rim kaže nepredvidljivi, toda pristni značaj. Znanje angleškega jezika se pri mladih sicer izboljšuje, starejši govorijo in razumejo precej slabše, izjeme zgolj potrjujejo pravilo. Zgodilo se nam je, da je voznik kombija minuto pred voznim redom zapustil prizorišče, potem ko smo ga prosili, če lahko počaka pol minute, ker slovenski novinar teče, da bi ga ujel. »Naslednji,« je odgovoril v polomljeni angleščini, izrekel znamenito italijansko kletvico na V ter na polno stopil na plin. Pred očmi smo videli prometno nesrečo, ko je nesrečno voznico izsilil voznik vespe, ki je nekaj časa negibno obležal na tleh.
Ne Roma in Lazio, temveč Milan
Eno najprijetnejših izkušenj smo doživeli takoj po pristanku v Rimu, ko nas je prijazni prostovoljec približno eno uro vozil do 35 km oddaljenega akreditacijskega centra na olimpijskem stadionu, ob katerem se bohotijo izjemno lepa teniška igrišča, na katerih vsako leta poteka peščeni masters, znan kot generalka pred Parizom. Letos sta ga osvojila Poljakinja Iga Šwiatek in Nemec Alexander Zverev.
Kot smo od 24-letnega študenta menedžmenta pričakovali, je tema številka 1 nogomet. Zanimivo je, da ne navija za najpopularnejši klub v mestu Romo, ali njenega tekmeca Lazio, temveč Milan. Obžaluje, ker je premlad, da bi se spominjal romantičnih let, ko sta v osemdesetih letih za Milan igrala Nizozemca Ruud Gullit in Marco van Basten. Spominja se ga iz časov, ko je klub vodil Carlo Ancelotti, v zadnjih letih gospod madridskega Reala, s katerim serijsko osvaja lovorike. Od slovenskih nogometašev je govoril o superlativih predvsem o Josipu Iličiću ter bil navdušen, da je znova oblekel reprezentančni dres ter prejšnji teden Armeniji zabil odločilni zadetek.
Gabriele Lambertini je med pogovorom navduševal z odločno vožnjo po Rimu, ki je kljub večnemu iskanju prostora na vseh voznih pasovih dajal občutek varnosti. Pravi, da je ponosni Rimljan v mestu, kjer ni dvoma, da je največji med vsemi papež, za njim pa Francesco Totti, ki je za Romo igral vso svojo kariero. Prepričan je, da je lepše biti v rimski metropoli turist kot stalni prebivalec. Pogreša boljšo povezavo z metrojem ter pravi, da so nekateri deli Rima skoraj nedostopni. Župan Roberto Gualtieri mu je kar všeč, saj pravi, da verjame, da bo razširil povezave z metrojem, ki je mimogrede v primerjavi z drugimi svetovnimi in evropskimi velemesti res zastarel, kar smo se prepričali na obeh linijah, in sicer modri in rdeči od Koloseja do Vatikana.
Žal ne bo časa za obisk Trastevera
»V Rimu nima smisla izgubljati časa s tem, da bi šli na drug konec mesta v dobro restavracijo. Teh je na vseh koncih veliko,« nas je podučil Gabriele Lambertini. V okolici olimpijskega stadiona nam je priporočil nekatere restavracije in bare okrog Milvijskega mosta čez Tibero, ki smo jih obiskali med enim od daljših premorov med dopoldanskim in večernim sporedom ter bili navdušeni nad predlogi mladeniča. Tudi okrog Vatikana, kjer bivamo med prvenstvom, nam je priporočil odlične in cenovno dokaj ugodne restavracije. Žal pa ne bomo imeli časa obiskati nočni živež v barviti trendovski in boemski četrti Trastevere, saj se z olimpijskega parka zaradi poznega urnika nikoli ne vrnemo isti dan, ko nas tudi bolj zanima počitek kot kaj drugega.
Evropsko prvenstvo v Rimu si ne bomo zapomnili po najboljši organizaciji. Najbolj »škripa« pri logistiki prevozov, saj so kombiji, s katerimi potujemo do olimpijskega parka in nazaj, pogosto polni, večkrat odpeljejo pred uro, drugič zamujajo, tretjič zaradi zapore cest med polmaratonom ne znajo priti do prizorišča. Osebno tudi ne pomnim, da bi bila po letu 2001, ko se je s terorističnim napadom v New Yorku svet precej spremenil, na velikem tekmovanju tako površen pregled vsebine nahrbtnikov, ki zna biti sicer precej zamuden in predvsem v vročini jemlje energijo.
Po drugi strani je Rim prvi organizator velikega atletskega prvenstva po lanskem svetovnem prvenstvu v Budimpešti, ki je potekalo na povsem novem atletskem stadionu ob Donavi in kjer je vse funkcioniralo skoraj popolno. Kljub vsem naštetem, kar smo doživeli po dobri prvi polovici evropskega prvenstva v atletiki, Rim ohranja svoj čar in edinstvenost. Kvaliteta hrane, bogata zgodovina, številne znamenitosti in način življenja se zdijo kljub visokim temperaturam, ki sicer niso še povsem neznosne, v Rimu pomembnejši kot sama organizacija prvenstva.
