Drugega junija 1975 je več kot sto prostitutk v Lyonu v Franciji protestno za osem dni zavzelo tamkajšnjo cerkev Saint-Nizier. S stavko v cerkvi so protestirale proti nehumanim delovnim pogojem, stigmatizaciji in policijskemu nasilju. Neposredni povod je bil umor treh prostitutk v Lyonu, ki ga policija ni želela preiskati. Protest in stavka sta pritegnila široko medijsko pozornost in odobravanje javnosti, čeprav je protest že po osmih dneh razbila policija. To je bila prva prelomnica v svetovnem gibanju za pravice in prepoznanje spolnega dela.

Od takrat se 2. junij zaznamuje pod različnimi imeni. Poleg svetovnega dne prostitutk ali spolnih delavk ga imajo nekateri tudi za svetovni dan spomina na žrtve prostitucije ali pa svetovni dan spolnih delavcev.

Pri nas nekje vmes

Prostitucija je v Sloveniji dekriminalizirana od leta 2003, do tega leta pa je veljala le za prekršek v kategoriji motenja javnega reda in miru. Po neuradnih ocenah se v Sloveniji s prostitucijo preživlja več tisoč oseb.

Vprašanje legalizacije po vzoru srednjeevropskih držav (Avstrije, Nemčije in Nizozemske) ali popolna kriminalizacija po vzoru nordijskih držav je še vedno odprto. Društvo Ključ – Center za boj proti trgovanju z ljudmi, ki je najbolj aktivno udeleženo na področju neposrednega dela z žrtvami prisilne prostitucije, močno zagovarja popolno prepoved in preganjanje prostitucije.

»Verjamemo, da legalizacija prostitucije žensk in moških v prostituciji ne more zaščititi ali jim dejansko pomagati pri graditvi dostojnega življenja. To se ni zgodilo v Nemčiji, niti v Avstriji niti na Nizozemskem. Število žrtev prostitucije in trgovine z ljudmi v teh državah se je z legalizacijo dejansko povečalo, po podatkih nevladnih organizacij se je povečalo tudi število žrtev otrok v prostituciji,« so zapisali v izjavi, pod katero se je podpisalo pol ducata reprezentativnih organizacij, ki se ukvarjajo s tem področjem v Sloveniji. Pri tem so med drugim pozvali, da je potrebno doslednejše kazensko preganjanje oseb, ki se okoriščajo s prostitucijo ali jo zlorabljajo.

Na drugi strani Amnesty International Slovenija podpira dekriminalizacijo in spodbuja regulacijo in ureditev spolnega dela pri nas. Pri tem so pojasnili, da »Amnesty sam po sebi ne nasprotuje legalizaciji, vendar morajo oblasti zagotoviti, da sistem spoštuje človekove pravice spolnih delavcev«.

Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta v knjigi Prostitucija in trgovanje z ljudmi prav tako opozarja, da raziskave ne kažejo, da bi se s prepovedjo dejansko zmanjšalo število posameznikov, ki se s tem ukvarjajo. »Legalizacija tudi ne odpravlja nelegalnih oblik prostitucije in jih ne zmanjšuje zaradi dodatne marginalizacije, povečujejo pa se tudi možnosti izkoriščanja.« Na drugi strani je še opozorila, da tudi legalizacija spolnega dela nosi stigmo in se marsikateri spolni delavec ne želi registrirati tudi v državah, kjer je to legalno.

Pri nas se je nazadnje o prostituciji resno razpravljalo leta 2017, še pod vlado Mira Cerarja. Kot smo takrat poročali, so za legalizacijo bili v takratni Združeni levici in vladajoči SMC. Ostro proti pa so bili v SD, DeSUS in NSi. Zunajparlamentarni SLS in SNS sta bili za legalizacijo, med drugim tudi zaradi dodatnega davčnega priliva, ki bi ga regulacija tega področja lahko obetala.

Rdeči dežniki

Od zasedbe cerkve v Lyonu pred 49 leti se je na področju organizacije spolnih delavcev marsikaj premaknilo. Poleg 2. junija je spolnim delavcem posvečen še 3. marec, ki je mednarodni dan pravic spolnih delavcev. Leta 1985 je bil ustavljen Mednarodni odbor za pravice prostitutk, ki zahteva legalizacijo spolnega dela in boj za delavske pravice spolnih delavcev.

Zanimivo je, da je pomemben simbol gibanja spolnih delavcev ustvaril slovenski umetnik in galerist Tadej Pogačar. Leta 2001 se je Slovenija na beneškem bienalu predstavila s tako imenovanim Padiglione delle Prostitute v obliki šotora na Rivi dei Partigiani. V okviru projekta, poimenovanega Code:red, so med drugim organizirali tudi prvi Svetovni kongres seksualnih delavk in novega parazitizma, ki so se ga udeležili zagovorniki pravic seksualnih delavcev iz ZDA, Evrope pa vse do Avstralije, Kambodže, Vietnama in Tajvana.

Pogačar nam je pojasnil, da so kot zaključno dejanje organizirali Pohod rdečih dežnikov, ko so udeleženci kongresa s slikovitim manifestativnim shodom skozi središče Benetk želeli opozoriti mesto na svojo prisotnost. »Šele pozneje sem izvedel, da je leta 2005 Evropski komite za pravice seksualnih delavcev (ICRSE) v Bruslju razglasil rdeči dežnik za simbol upora proti diskriminaciji. Rdeč dežnik je postal globalni simbol pravic seksualnih delavcev in v tej zgodbi smo aktivno sodelovali. Leta 2012 so izoblikovali Sklad rdečega dežnika, prvi globalni sklad, namenjen financiranju projektov seksualnih delavcev.« Tudi akt shoda z rdečimi dežniki je od takrat tradicionalni način opozarjanja na prisotnost in pravice spolnih delavcev po svetu.