»Kdo pa ste vi,« nas ob prihodu pred stavbo z nasmehom pričaka ena od uporabnic varstveno-delovnega centra Zasavje v Zagorju ob Savi in nas prijazno sprejme, medtem ko čakamo našega sogovornika Domna Pociecho. Ravno je končal nogometni trening, ki ga je odigral skupaj z ekipo uporabnikov, saj se že pripravljajo na veliki turnir, ki bo čez nekaj dni. Da je to hiša, kjer vlada dobra volja, je opaziti že takoj, saj toliko zadovoljnih in prijaznih obrazov na enem kupu že dolgo nismo srečali.

Javni socialnovarstveni zavod, ki podpira odrasle osebe z intelektualnimi in pridruženimi ovirami pri smiselnem življenju po meri vsakega posameznika, je za nekatere pravi dom, v katerem ves čas živijo, za večino od 149 uporabnikov pa kraj, kamor pridejo vsako jutro okoli sedmih in se zanje tu dan začne.

V desetih delavnicah, kjer opravljajo lažja dela, je ves čas živahno. Tokrat sestavljajo pregrade iz kartona in delo, med katerim je tudi veliko pogovora in smeha, poteka brez težav. »Danes sestavljamo kartonske pregrade, ki jih menda potem uporabljajo za kakšne stekleničke, parfume ... Včeraj smo šraufali nogice za omare pa lepili kartonske vrečke za kokice,« nam hiti razlagati Toni in pove, da ni nič težko, samo prah, ki pada s kartona, ga nekoliko moti. V vsaki delavnici sta dva varuha, v nekaterih tudi trije, ki skrbijo, da imajo uporabniki delo, da se dobro počutijo. Blaž Izlakar razloži, da imajo različne dejavnosti, tako da si čim bolj zapolnijo dopoldneve. Včasih je s tistimi, ki bivajo v centru tudi popoldne, in takrat počnejo povsem vsakdanje stvari, od tega, da jih spremljajo po opravkih, v trgovino in tako dalje. Njihov dan poteka tako, da se zjutraj zbudijo, se umijejo, potem gredo v delavnico, ob 9.30 je prvi odmor, ko pride na vrsto obvezna kavica, ki je nepogrešljiv del njihovega življenja, potem gredo spet malo v delavnico in ob 11.30 jim v kuhinji že pripravijo kosilo. Tudi v času našega obiska diši po svežih jedeh in pred jedilnico si nekateri uporabniki že ogledujejo jedilni list, na katerem so napisane jedi za cel teden, zraven pa je tudi slika, da tisti, ki ne znajo brati ali ne morejo govoriti, lahko samo pokažejo na jed, ki bi jo tisti dan želeli.

Uporabniki so namreč različni – nekateri so precej samostojni, drugi pa potrebujejo veliko skrbi in nege. Vsi so odrasli, saj v center sprejmejo le starejše od 18 let. »Najmlajši uporabnik je star 19, najstarejši pa 70 let,« pove Domen Pociecha, vodja kakovosti, projektov in interesnih dejavnosti, »na kratko pa deklica za vse«, se na široko zasmeji in z veseljem omeni, da je njihov center januarja praznoval štirideset let delovanja. Ob tej priložnosti bodo pripravili velik piknik za uporabnike in svojce, na katerega bodo povabili tudi glasbenika Vilija Resnika, saj uporabniki zelo radi zaplešejo, takoj ko zaslišijo glasbo. Tudi sami imajo pevski zbor in plesno skupino, nastopili so že na velikih odrih, kot je na primer Cankarjev dom, kar jim izredno veliko pomeni.

Štirideset let delovanja

Varstveno-delovni center je, merjeno tudi s človeško starostjo, že odrasel. 6. januarja 1984 so ga ustanovile zasavske občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje, bivališče pa so mu našle v stari stanovanjski hiši v Zagorju. Pogoji v njej niso ustrezali dejavnosti, vendar po dolgih letih dogovarjanj in prizadevanj, ko stvari so in hkrati niso, po skoraj desetletju zgolj papirnatega življenja postane privlačna vsaka možnost udejanjanja. Ustanova je zaživela pod imenom delavnice pod posebnimi pogoji, bila je enota osnovne šole dr. Slavka Gruma. Že v prvem letu je v njej našlo svoj prostor in samopotrditev 21 odraslih duševno in telesno prizadetih oseb. Dolga paleta osebnostnih zmag v majhni hiši. Resda je stara hiša v Zagorju postala prijazen dnevni dom, vendar se je z njo dogajalo kot v pravljici o Mojci Pokrajculji. V njej se je stiskalo vse več ljudi. Kar je bilo najprej domače in toplo, je počasi postalo utesnjenost. Po desetih letih delovanja se je število uporabnikov podvojilo, bilo jih je že 40. S stalnim preurejanjem in posodabljanjem je hiša postala bolj prijazna, a še vedno premajhna. Po dvanajstih letih je v njej delalo 75 uporabnikov in zaposlenih, v novem tisočletju že sto. Za delo in bivanje ni bilo več niti osnovnih pogojev, stanje je postalo nevzdržno. Še garažo so preuredili v delavnico, ni bilo garderob, jedilnice, večnamenskega prostora, skladišč, premalo je bilo sanitarij …

Oktobra 2002 se je gradnja novega VDC končno začela, leto 2004 pa je zanje minilo kot zgodovinsko prelomno leto, saj so začeli delovati na novi lokaciji. V dveh etažah je na 1800 površinskih metrov dovolj prostora za 120 ljudi, dovolj možnosti za kakovostno življenje in delo.

Čeprav prostrana, je tudi ta zgradba hitro postala prijazen dom, saj se zavedajo, da topline ne dajejo gradbeni materiali in površinski metri, s sabo jo nosijo ljudje. In dosegati so začeli uspeh za uspehom. Prejeli so certifikat kakovosti E-Qalin in v letu 2021 iz trnja prišli do zvezd, saj so prejeli sredstva za gradnjo prizidka h glavnemu objektu VDC. Dobili so najvišje priznanje za inovativnost pri Gospodarski zbornici Slovenije za svoj koncept VIP in sodelovali pri predlogih in realizaciji sistemskih sprememb na njihovem področju dela, ki bodo v prakso vpeljani v prihodnjih letih. Prijavljajo se na različne evropske projekte in v okviru teh so skupno prejeli že več kot 150.000 evrov. Med drugim tudi za projekt z naslovom Nasmeh za vse, ki je potekal v okviru programa za razvoj podeželja RS 2014-2020. Z njim želijo zagotoviti ranljivim skupinam zasavskega prebivalstva boljšo kvaliteto življenja in počutje. Prav tako v sklopu projekta poskušajo razširiti njihovo socialno mrežo in s tem preprečili družbeno izključenost. S trajnostnim izvajanjem terapij želijo izvajalci projekta odpraviti določene bolečine ranljivim skupinam in jim omogočiti boljše počutje ter nenazadnje uporabnike VDC vključiti v izvajanje samih aktivnosti v obliki integrirane zaposlitve pod posebnimi pogoji.

»Nikakor nismo zaprti za dvometrsko ograjo, kot so morda nekoč bili takšni centri, ampak smo odprti navzven. V lokalno okolje, s katerim se ves čas povezujemo, in tudi v globalno okolje. Za nas rek, da razmišljamo globalno, delujemo lokalno, še kako velja,« zatrdi Domen Pociecha in pristavi, da se tudi zaposleni ves čas izobražujejo in se ozirajo po dobrih praksah doma in v tujini, da bi našli še kakšno dobro idejo za uporabnike. Teh je trenutno 134, če prištejejo še program socialne vključenosti, v katerega so vključeni trajno nezaposleni, potem jih je skupno 149. Poleg dnevne enote v Zagorju ob Savi pod okrilje VDC Zasavje sodi tudi dnevni center v Litiji, sicer pa so regijski center in pokrivajo občine Hrastnik, Zagorje, Litija in Šmartno pri Litiji. Institucionalno varstvo imajo za 35 ljudi, ki živijo v štirih bivalnih enotah. Drugi uporabniki pridejo do njih zjutraj iz bližnjih krajev bodisi s kombijem bodisi jih pripeljejo svojci. Nekateri pridejo tudi peš ali z lokalnim prevozom, kar še posebej spodbujajo, saj je to spet nov korak na poti v samostojno življenje.

Poleg tega, da spodbujajo delo v delavnicah, ves čas izvajajo različne dejavnosti: od nogometnih treningov, plesnih delavnic, gledališča, dvakrat na teden hodijo v bližnji Europark, ravno na dan našega obiska je potekala parada učenja prek ljudske univerze, popoldne pa so pričakovali obisk petdesetih poslovnih žensk. Skratka, za vsakega se nekaj najde, saj sledijo načelu, da smo vsi enaki. Ene bolj zanima šport, druge kultura, tretje pa nič. »A naši uporabniki zelo radi pokažejo, česa so sposobni, in na tem gradimo. To je premik v razmišljanju, ki ga skušamo vseskozi spodbujati,« razloži Pociecha in se pohvali, da so bili lani tudi del ekipe na svetovnih igrah specialne olimpijade in v nogometu tudi zmagali, na kar so seveda upravičeno ponosni. Večjo vključenost dosežejo tudi s tem, da jih že mnogi povabijo k projektom kot partnerje. Na primer pokličejo jih iz gimnazije in dijaki z njimi preživijo dan, zanje organizirajo kuharske delavnice in podobno. »Zgradili smo mrežo, a vemo, da to ni konec, ampak da moramo delati v tej smeri še naprej,« razmišlja Pociecha in pristavi, da zaposleni – teh je 58 – delajo z uporabniki čim bolj individualno. »Do zaposlenih imamo visoka pričakovanja, vsi so informacijsko izobraženi in na tak način vodijo in beležijo svoja opažanja. Vsi vedo, da to ni fabrika, ki ob treh popoldne ugasne, ampak da so tu ljudje in da ves čas skrbimo drug za drugega.«

Zgodb je veliko, izpostavi pa fanta, ki je prišel k njim. Ker je bil avtist, se je ves čas držal bolj zase, a počasi so ga začeli vključevati v šport, v nogometno ekipo in uvrščen je bil v ekipo za svetovne igre. Ko so se tja peljali z letalom, je bilo to zanj nekaj neverjetnega. Nekateri uporabniki pridejo k njim tudi iz zelo šibkega socialnega okolja, kjer higienskih standardov skoraj ni, in ko jih tu naučijo, kaj vse je treba za higieno narediti že zjutraj, potem že sami jasno povedo, da si je treba umiti zobe. Predvsem pa pridobijo samozavest.

Razvijajo tudi lasten program

Storitve so za uporabnike brezplačne, za tiste, ki so v institucionalnem varstvu, pa je sistem enak kot v domovih za starejše, le da tu razlike do polne cene oskrbe ne doplačujejo svojci, ampak občina. Ostane jim tudi žepnina, z delom v delavnicah pa si lahko zaslužijo še nagrado, ki jo včasih namenijo tudi za kakšne skupne dejavnosti ali na primer ekskurzije. O tem, kdo lahko pride k njim, odloča komisija za sprejem. Če znotraj njihovega centra ne morejo zagotoviti oskrbe, ki jo oseba potrebuje, se povežejo z drugimi varstvenimi centri po Sloveniji, s katerimi tudi zelo dobro sodelujejo.

Sprehodimo se skozi delavnice, v katerih je ves čas živahno, uporabniki pridno in zagnano delajo, za mnoge je najhuje, kar se lahko zgodi, da ostanejo brez dela. In tudi to se včasih zgodi, na primer med epidemijo covida-19. A tudi v takšnih primerih zaposleni zapolnijo dopoldneve, saj gredo na sprehod, slikajo, ustvarjajo ... V dveh delavnicah imajo tudi lasten program. »Na eni strani so dekleta, ki obvladajo šivanje in vezejo razne blazine, torbe ... Veliko teh izdelkov prodamo, kupujejo jih za darila, saj so vsi izdelki unikatni. Imamo tudi poseben program reciklaže, kjer zbiramo star džins in ga potem predelamo. Iz starih stvari naredimo nove nahrbtnike, torbe,« pripoveduje Eva Babič, vodja lastnega programa. Pokaže nam zadnji hit – shranjevalnik za mobitele, narejen iz džinsa, v katerem so predalčki z imeni in vsak učenec lahko vanj varno shrani svoj mobilni telefon. Na drugi strani je lesni program, ki je domena moških. Fantje izdelujejo razne stolčke, žgejo v les za podstavke za vroče posode, delajo visoke grede ... Dobri so tudi na področju risanja in oblikovanja in vse slike, ki so nameščene po stenah v hiši, so večinoma delo uporabnikov.

V centru imajo tudi večnamenski prostor, v katerem izvajajo fizioterapijo, imajo fitnes naprave in podobno, potem je tu nepogrešljiva soba za sproščanje z vodno posteljo in posebno svetlobo, ves čas za skrbijo tudi za red in čistočo.

Za nekatere uporabnike je to pravi in edini dom. »V tej hiši ... smo to, kar smo. Se ne pretvarjamo, delamo napake, poznamo besedo oprosti in damo drugo priložnost. Se objemamo, si odpuščamo, resnično ljubimo, smo potrpežljivi in hvaležni, saj je to naš dom,« piše na steni pred bivalnim delom in po teh napisanih besedah dejansko tudi živijo. Iskren objem in poljubček, ki ga mimogrede dobimo od kakšnega uporabnika, pokaže, kako srečni in srčni so tu uporabniki.